Piše: Franc Bešter
Moderni dobi se čas izteka, iz več razlogov. Znanost in tehnika, ki sta jo ustvarili, dosegata meje svojega nadaljnjega razvoja. Za sabo nista pustili le dosežkov in blaginje, ampak tudi določeno opustošenje. Danes govorimo predvsem o onesnaževanju planeta in o podnebnih spremembah. Vremensko dogajanje je vrženo iz ravnovesja. Onesnažena pa je tudi notranjost (duše) ljudi, in iz ravnovesja sta vržena tudi človeška družba in posameznik v njej.
Radikalno bomo morali spremeniti način mišljenja in način življenja. Nujno bo treba začeti graditi neko novo obliko civilizacije, na bistveno drugačnih ciljih in vrednotah. Postavlja se vprašanje, kako, na kakšen način, na kakšni filozofiji, na kakšnih znanjih. Tu bom skušal nakazati pot do novega načina spoznanja resnice. Potrebna pa bo tudi revolucija v načinu našega odločanja, usmerjanja v življenju.
O resnici
Nameravam napisati nekaj besed o resnici – ker resnico potrebujemo pri vsakodnevnem odločanju, odločati se moramo več tisočkrat na dan, in sicer vsak človek, na osebni ravni. Seveda velika večina teh odločitev ni posebno pomembnih, usodnih, delamo jih v glavnem rutinsko. Nekaj drugega so odločitve na politični ravni: politiki se morajo odločati v imenu ljudstva, ki jih je izvolilo, in odločitve imajo posledice za ves narod, za državo. Vendar, v obeh primerih je potrebno upoštevati dogodke in dogajanje sveta. Na osebni ravni je tu pomembno predvsem dogajanje, znotraj katerega vsakodnevno delujemo.
Zakaj dogajanje? Ker le-to ključno vpliva na naše življenje in delovanje, in naša dejanja, povratno, vplivajo na to dogajanje. In zaradi tega bi morali čim bolje poznati resnico o tem dogajanju. Toda – kaj je resnica o dogodkih in dogajanju sveta?
Tu je treba napisati nekaj o resnici na splošno. Glede tega bi lahko odprli težko filozofsko razpravo, ki je tukaj ne morem. Danes bi glede tega mnogi, podobno kot Pilat, vprašali: »Kaj pa je to – resnica?«. To je bil čas skepticizma, in tudi danes živimo v takem času, tudi v času nihilizma, mnogi ne verjamejo (ne zmorejo ali nočejo verjeti) v nič trdnega, zanesljivega, dvomijo v vse, zanje resnica ne obstaja oz. menijo, da je človeku ni mogoče doseči, spoznati. Mnogi govorijo o več resnicah, Drnovšek je npr. napisal knjigo »Moja resnica«. Ta filozofija več resnic vodi v relativizem. Če ima lahko vsak človek svojo resnico, potem je različnih resnic lahko ogromno, kar pa je skregano z zdravo pametjo, človek se ob tem vedno znova mora postavljati pod vprašaj, odvzeta mu je vsaka gotovost. Tako skepticizem kot relativizem sta zato, vsaj zame, nesprejemljiva, človek pri svojem odločanju in delovanju potrebuje neko gotovost, nekaj trdnega, temelj, na katerem naj bi stal.
Resnica naj bi nam bila torej dostopna, postavlja se vprašanje, na kakšen način, po kateri poti. Tu moramo priznati, da smo glede tega v veliki meri še vedno ujetniki razsvetljenske paradigme: razsvetljeni Razum lahko spozna resnico in se je zato sposoben pravilno odločati. Pogojeni s to paradigmo številni pravijo, da »je filozofija kraljevska pot do resnice«. Pot filozofije: pot človeške misli, razmišljanja, do resnice lahko pridemo z odpiranjem svoje pameti, z Razumom. Razum? Ne smemo ga podcenjevati, moramo ga uporabljati, to je velik dar, nekaj ključnega, kar nas dviga nad ves ostali ustvarjeni svet. Vendar pa ga tudi ne smemo precenjevati, razum ima svoje meje, naši možgani niso vse-mogočni. Na tem mestu bi rad izpostavil in poudaril, da razmišljajoči razum (v svojem delovanju odvisen tudi od telesnih čutil z omejenim dosegom!) ne more spoznati resnice o dogajanju sveta, danes si sicer pomagamo tudi s tehniko, z napravami, ki so podaljški čutil, z mikroskopi in teleskopi, rentgeni, trkalniki, ultrazvokom, kamerami, mikrofoni, raznimi senzorji in seveda kompjuterji… . Vzrok je v naravi VSAKEGA dogajanja: je nekaj tako silno kompleksnega, neizmernega in dinamičnega. In tudi nepreglednega: večina dogajanja se nam stalno skriva in izmika, če pomislimo samo na dogajanje v dušah ljudi! A ravno to »skrito« potem generira zunanjo pojavnost dogodkov!
Če ni mogoče do resnice po poti razuma in telesnih čutil, se pravi po poti misli in filozofije – ali smo potem obsojeni na temo neznanja glede resnice – o dogajanju sveta? Tudi v Svetem pismu glede tega piše, da »meso in kri (razum, pamet) ne moreta spoznati resnice«. Bog sam torej pove, da po poti racionalistične filozofije in racionalističnih znanosti ni mogoče do resnice. A tu pove tudi, kaj je resnica: »Jaz (Bog) sem Resnica«. Zanimivo, da isto pove tudi indijska Bhagavad-gita: »Ni resnice, ki je višja od Mene (Boga). Vse počiva na Meni kakor so biseri nanizani na nit«. Tudi v hinduizmu je Bog resnica, najvišja resnica!
Navedene besede Svetega pisma pa kažejo na to, da je do resnice mogoče priti, a ne preko racionalistične spoznavne strukture, pot do nje se skriva v verski spoznavno-miselni stavbi.
Resnica in Beseda
Beseda (Boga) je Bog in Beseda je Resnica sama, Beseda je »polna milosti in resnice«, kot piše na začetku Janezovega evangelija.
Tu potrebujemo resnico o dogodkih sveta, le-to potrebujemo pri odločanju. Ugotovili smo, da do nje ne moremo po filozofski poti, se pravi z razmišljanjem. Ali nam jo razodeva (kaže) Beseda kot Resnica, ki to resnico v popolnosti pozna?
In kaj naj bi bila resnica – o dogodkih, o dogajanju sveta? Vsakodnevno moramo igrati svojo vlogo na odru sveta, sredi nekega konkretnega dogajanja. V tej drami življenja nastopa mnogo oseb, oder pa tvori neživa in živa narava in od človeka izdelane stvari in predmeti. Narava nam nikoli ne laže, stvari, rastline in živali – vse to se nam kaže takšno kakršno pač je. Tudi za predmetni svet (npr. za tehniko) vemo, za kaj pri vsem skupaj gre. Ali pa to velja tudi za nas, ljudi, za človeško družbo? Mirno lahko rečemo, da ne. Tu se nam stvari (resnica o ljudeh) stalno skriva in izmika. Večina stvari se dogaja »za kulisami« in se skriva za zunanjo pojavnostjo sveta, mnogi igrajo in nosijo maske. Še zlasti za naše čase, čase gnilosti in velike pokvarjenosti sveta, pa velja, da premnogi lažejo in zavajajo, misli se eno, govori nekaj drugega, dela nekaj tretjega… . Mnogi se danes skušajo opreti na informacijsko tehniko, pri iskanju resnice o ljudeh in stvareh, v novejšem času na internet, a tudi mediji mnogokrat zavajajo, prikrito lažejo, so enostranski, prinašajo izkrivljeno podobo realnosti, internet pa je poleg tega neka zmeda, smetišče informacij. K vsemu skupaj pa je treba dodati še nadzor, vohunjenje za ljudmi, za nami, pri čemer se uporablja tudi sodobna tehnika. Kako se znajti sredi tega sveta, ko v družbi vlada kaos, ko živimo hitro in zapleteno življenje s tehniko? Kako do resnice o konkretnih dogodkih, o konkretnih ljudeh, kako vedeti, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja sveta? A pri svojem odločanju bi te stvari morali poznati! Vedno znova si moramo priznati, da spoznavamo zelo ozko, zoženo in nepopolno, da glede teh stvari sami ne moremo najti nobene gotovosti. Ali smo na to negotovost obsojeni?
Ne, če priznamo, da Beseda VSE pozna in da in da nam resnico o nečem tudi kaže, hoče pokazati. Spomnimo na začetek Janezovega evangelija: Beseda je »prava Luč, ki razsvetljuje VSAKEGA človeka« – razsvetljuje z resnico! Polnost, ki nam jo prinaša, je polnost resnice – o stvareh, osebah, dogodkih sveta. Pri njej ni prostora za ne-popolnost, ozkost, enostranost, kar vse vodi v zmoto, pri njej je vse po-polno, resnica tam zasije v njeni bleščeči Luči.
Danes je na nas, da presežemo razsvetljensko paradigmo – z nečim zrelejšim, v tem novem razsvetljenstvu ne bomo (prešibke) luči iskali pri razumu, ampak pri Luči Besede. Temo sveta in našega neznanja lahko zares razsvetli le ta Luč.
A če je Beseda lahko naša Svetilka, ki nam sveti z Resnico (o dogodkih sveta), se postavi vprašanje, na kakšen način (v kakšnem jeziku) nam to Resnico razodeva. Če naj poznamo resnico o stvareh, osebah, dogodkih sveta, moramo vse to na nek način in v neki obliki VIDETI, kar kaže na to, da nam Beseda govori skozi videnja. Videnja (nočna videnja, v sanjah) pa imamo (lahko) vsak dan oz. vsako noč.
Jezik videnj je jezik podob- simbolov, in to je visoki jezik Duha, kajti videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Beseda namreč deluje v Duhu, njo nam zato vedno prinaša Duh. Jezik Duha je tudi edini dovolj močan, da lahko zares celovito opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. Je pa zato tudi izredno zahteven in se ga moramo učiti vse življenje, tako zahteven, da ne smemo niti poskušati vse razumeti. Poleg tega je že narava simbola takšna – nikoli ne more biti povsem razumljen in raziskan!
Beseda deluje v Duhu, ki napolnjuje (prežema) svet, in Beseda VSE vidi, vse sliši in vse začuti, in vidi tudi v duše ljudi. Zato je samo Duh lahko tista stvarnost, ki edina pozna resnico o dogajanju sveta. In to pomeni »poznati resnico o dogajanju sveta«: vedeti za VSE, kar se na tem odru sveta dogaja. In Duh nam tudi razodeva, kaj se dogaja na svetu.
Da, Duh nam skozi videnja razodeva, kaj neko dogajanje v resnici je – ker je Duh tisti, ki nam prinaša Besedo kot Luč – Luč, ki sveti tako, da nam razodeva resnico o dogodkih sveta, Beseda nam je dana za Svetilko na življenjsko pot. Duh, ki nam jo prinaša, pa je zato naša Bakla – da ne hodimo tipaje v temi. Torej, Beseda je nekaj, kar prihaja od Duha, in videnja so nekaj, kar prihaja od Duha, ker so način, kako k nam prihaja Beseda. Žal pa je ena od značilnosti naše dobe tudi, da smo ravnodušni do vsega, kar prihaja od Duha. Glavni vzrok je v tem, da naše čase označuje tudi racionalizem, ki je smrtonosna kuga naše dobe. Racionalizem to zavrača, ker si stvari kot npr. videnja razlagamo z raznimi teorijami (biologističnimi, psihološkimi – zato kot nekaj, kar je proizvod nas samih, naših možganov), in zato jih ne sprejemamo kot nekaj, kar nam prinaša neko smiselno sporočilo, kar naj bi bilo od Boga in njegovega Duha.
Odločanje s pomočjo Duha
Lahko ugotovimo, da do resnice ne moremo priti na »razsvetljenski« način, z razumom, z razmišljanjem. Priznati moramo, da razum ne more razsvetliti teme sveta. Človeška misel je prešibka, da bi z njo prišli do neke gotovosti. V tem vidim bistvo nove paradigme, ki je pred nami: prihajati do resnice s pomočjo Besede. To pa vključuje tudi neko revolucijo v načinu odločanja, usmerjanja v življenju – odločanje s pomočjo Besede. Ker Beseda deluje v Duhu, jo vedno prinaša Duh, pri odločanju naj bi se torej opirali na Duha, mu bolj zaupali kot svoji omejeni pameti, modrosti in svojemu racionalističnemu znanju.
Odločanje: vsak dan sprejemamo na stotine odločitev, jasno je, da moramo pri tem uporabljati svoj razum in svoja znanja, ne moremo čakati na neke božje navdihe »od zgoraj« in za vsak korak analizirati svoje sanje. Nekaj drugega so bolj »strateške«, dolgoročne in navadno bolj usodne odločitve, tu gre za življenjsko usmeritev – v takih primerih imamo navadno tudi več časa, in takrat Duh lahko postane naš vodnik.
Pri dolgoročnem odločanju bi morali zares dobro, čim bolje, poznati resnico o dogajanju sveta, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, a tudi, v katero smer bo stekel tok teh dogodkov v prihodnosti. Vse te stvari lahko pozna samo Beseda (Duh) in nam zato lahko le Ona svetuje. A tu je v igri še en dejavnik: naše odločitve ključno zavisijo tudi od ciljev, ki jih zasledujemo v življenju. Odločamo se zaradi delovanja v neki smeri. Toda, ali je tisto, kar hočemo z nekimi svojimi prizadevanji doseči, res tisto najboljše za nas? Ali se moramo tudi glede tega zateči k Besedi, ki je tudi Modrost?
Priznati si moramo: danes si večina ljudi večino časa prizadeva v smeri zadovoljevanja materialnih potreb, po možnosti tudi večanja telesnih udobnosti. To je materializem naše dobe: te stvari postavljamo v življenju na prvo mesto. Srednjeveško geslo »reši dušo« je že v renesansi začelo zamenjevati geslo »uživaj« (na tem svetu), in ta novoveški odnos do življenja označuje tudi naše čase. Vzrokov za to je več, a osebno vidim glavni vzrok v moderni znanosti in tehniki: ta znanost priznava samo materijo in zato tudi ne duše, tehnika pa je ustvarila uživaško potrošniško družbo.
Vendar, če sledimo besedam evangelija (samega Boga), ta sodobni materializem ni prava pot: »Najprej iščite nebeško kraljestvo…«. Nebeško kraljestvo: Boga. Se pravi tisto, kar potrebuje duša. Toda, ali Ga človek lahko najde, se Mu lahko bliža, Ga lahko doseže? Kakšna pot vodi k Njemu?
Pot: življenje VSAKEGA je pot, potovanje skozi čas, iz preteklosti skozi trenutke sedanjosti proti prihodnosti, in to je nujno tudi hoja skozi niz dogodkov sveta in vsakodnevno delovanje sredi nekega dogajanja. Gotovo se na tej poti človek bliža Bogu, če se na nje drži načel in pravil, ki jih je Kristus (učlovečena Beseda!) razodel v Svetem pismu. Tu gre za moralno (etično) delovanje v življenju, in res duhovnosti brez moralnosti ne more biti.
Pri odločanju moramo torej upoštevati celega človeka, tudi človeka kot duha, ki ima zato potrebe, ki so potrebe duše, in če sam Bog naroča, naj najprej iščemo to, sledi, da človek še bolj kot tisto, kar potrebuje njegovo telo, potrebuje tisto, kar potrebuje duša. Vendar je pri odločanju treba upoštevati tudi celovito strukturo sveta. Materialna narava ne deluje neodvisno: VSE se dogaja po božji volji – zato Duh napolnjuje svet in deluje nanj, On je dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, zato moramo v svetu delovati tako, da si bomo pridobili naklonjenost te večno delujoče žive sile. Potem nam bo dogajanje sveta naklonjeno, in od tega dogajanja ključno zavisi uspeh vseh naših delovanj, ne od naših osebnih naporov!
Če bomo v svetu delovali etično, nam bo Duh gotovo naklonjen, in v tem smislu moramo razumeti Kristusove besede, da »nam bo potem (če bomo najprej poskrbeli za dušo) tudi vse drugo (za telo) navrženo«.
Odločanje in hoja za Besedo
Nismo samo telo, smo tudi duhovi (v telesu), čeprav danes na to mnogi pozabljajo, predvsem zaradi empiričnih znanosti, ki duše v telesu niso našle. Glede na to resnico pa moramo tudi tako DELOVATI, kar najprej pomeni premagovati vezanost na ta (materialni) svet, kajti človek kot duh ne pripada temu svetu. Logično: duh pripada duhovnemu svetu, snovni svet je zanj nenaraven element, in njegova lastnost je tudi, da znotraj Zemlje ne more najti potešitve.
Znanost (znanje) za doseganje Boga kot vzvišenega cilja duše se zagotovo ne skriva znotraj modernih znanosti. Če Jezus v evangeliju naroča, naj najprej iščemo nebeško kraljestvo, je logično, da nam bo razkril tudi pot do tega Kraljestva (duše). Res jo je razkril, to je hoja za njim, za Besedo. Bogu se lahko bližamo, ga dosegamo po poti hoje za Kristusom.
Pot, hoja: kot že rečeno, je življenje VSAKEGA človeka nujno potovanje skozi čas in hoja skozi dogodke sveta. Na tej poti vsak deluje znotraj nekega konkretnega dogajanja, vsak znotraj drugačnih okoliščin. Da bi bolje razumeli naravo sveta in dogajanja v njem, moramo poskušati na dogajanje pogledati bolj celovito, tudi s pomočjo razodetih resnic o tem, skozi to prizmo.
»Vse se dogaja po moji (božji) volji«. To je temeljna resnica, na kateri nameravam tukaj graditi. Iz nje sledi, da dogodki sveta, skozi katere hodimo, niso le rezultat delovanja fizičnih (materialnih) sil in energij. Če se vsak dogodek sveta zgodi po volji Boga, sledi, da se zgodi po njegovem načrtu in delovanju. Delovanju: Bog torej na nek način deluje na svet. Bog deluje kot Beseda in deluje v Duhu, zato njegov Duh napolnjuje (prežema) svet. Vsak dogodek je tudi rezultat delovanja Duha – živega, večno delujočega. Moramo ga imeti za stopinjo (odtis, sled) Besede v svetu.
Če naj hodimo za Kristusom (za Besedo), da bi dosegali tisto, kar potrebuje duša, mora Beseda na nek način hoditi pred nami. Hodimo: skozi sedanjost proti prihodnosti. Beseda hodi pred nami tako, da gre v našo prihodnost, s svojimi načrti za to prihodnost, za prihodnje dogodke sveta, našega življenja. In teh svojih načrtov tudi ne skriva pred nami, in če v življenju hodimo skozi tiste dogodke sveta, ki nam jih je Beseda vnaprej pokazala, v obliki svojih načrtov zanje, Kristusu – Besedi sledimo, hodimo za njim, po njegovih stopinjah.
Hoditi za Bogom pomeni služiti Mu, to pomeni podrejati se njegovi Volji, delovati tam in tako kot On želi, nujno pri hoji skozi neke konkretne dogodke sveta, pomeni delovanje sredi nekega konkretnega dogajanja. Tu pa vsak človek hodi po neki drugačni poti! Jasno je, da pri tem zgolj neka načela in pravila, veljavna za vse ljudi, ne zadostujejo. Najprej: naša dejanja (ali ne-dejanja) imajo nujno neke učinke (posledice) za svet, le-teh pa ne moremo poznati, predvideti, ker ne poznamo resnice o dogajanju, znotraj katerega delujemo. Še manj poznamo prihodnost. In kako bi mogli (s)poznati skrivnostno voljo Boga, njegove želje? To nam lahko razodene samo Bog sam, neposredno, tako da nam pokaže načrte za tiste dogodke sveta, za katere želi, da mu v njih služimo. Ni torej v naši moči, da bi sami našli pot hoje za Kristusom, tisto pot, ki dušo vodi k Bogu. To je revolucija v načinu odločanja: zgolj s svojo pametjo in racionalističnimi znanji te poti ne moremo najti.
To je odločanje s pomočjo Besede in Duha, kajti Besedo nam vedno prinaša Duh, Beseda deluje v Duhu, nam po Duhu kaže svoje načrte – za prihodnje dogodke našega življenja. Na kakšen način nam Beseda govori? Bogu ne moremo predpisovati, ali naj govori ali ne in tudi ne, na kakšen način naj govori. In govori tudi skozi sanje in videnja – in konkretne dogodke lahko vidimo (edino!?) skoznje!
Naš današnji odnos do tega
Videnja: danes smo do tega brezbrižni, ravnodušni, a odnos do njih bomo morali spremeniti, če naj z njihovo pomočjo najdemo najboljšo možno življenjsko usmeritev.
Kaj pa Cerkev, ki oznanja evangelij, kaj duhovniki, ki pridigajo o hoji za Kristusom?
Evangelij in Beseda: tu je govor o Besedi, prihajajoči od Očeta, o Besedi, ki (kot seme) pada na svet, o besedah, ki so Duh in življenje in ki živijo v nas, o Besedi, ki naj jo poslušamo in ohranimo, ki naj se je držimo, ki naj jo spolnjujemo… . Duhovniki zavračajo možnost, da je to Beseda, ki prihaja k človeku neposredno od Boga. To je zgolj beseda Kristusovega nauka, zapisana v evangeliju. Vendar: ali je Bog potiskana stvar?!
Tako se v Cerkvi zavrača to, kar prihaja od Duha (Besedo) in s tem tudi možnost, da bi Bog človeku govoril neposredno na način videnj. Zanimivo: duhovniki pridigajo o božjih vzpodbudah, navdihih, božjem glasu, klicih, načrtih, poteh, božji volji, božjem vodstvu, vodstvu Svetega Duha, milostih, blagoslovih…, vendar obenem zavračajo videnja, odsvetujejo, da bi se človek v življenju ravnal, odločal po tem. Ali ni to protislovno, ko so vendar božje vzpodbude in navdihi način božjega govora (prihajanja Besede), in če nas Bog kliče, nas kliče na neko pot in ta pot je nujno iz konkretnih dogodkov, in če »služimo skrivnostnim božjim načrtom«, so ti načrti spet božji načrti za dogodke sveta, ki jih lahko vidimo (edino) v videnjih, videnja pa so milosti in blagoslovi. In če nas Bog vodi, če nas vodi Sveti Duh, nas nujno tako, da nas vodi po neki poti, to pa nujno tako, da nam to pot kaže, pot pa nam lahko kaže le tako, da nam kaže dogodke, ki jo sestavljajo (svoje načrte zanje) – VSAKA življenjska pot je nujno iz dogodkov sveta!
Danes to, kar prihaja od Duha, zavračamo zaradi racionalizma, v imenu teorij, ki izvirajo iz racionalizma, in to se dela tudi v Cerkvi – človeške teorije so jo zato spremenile v puščavo.
V novi paradigmi, ki jo moramo začeti uvajati, je zato najprej treba začeti premagovati racionalizem kot smrtonosno kugo naše dobe, s tem, da sprejemamo, kar prihaja od Duha in seveda to potem uporabljamo v življenju, kar pa zahteva tudi nenehno učenje visokega jezika Duha.
Tehnika (pri njej gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij) je za sabo pustila velikanske, globinske preobrazbe v družbi. Življenje z njo bi zahtevalo dvig etične zavesti, a se je v tej civilizaciji zgodilo nekaj ravno nasprotnega: znanost in tehnika sta sprožili rušenje etičnih temeljev. Posledica sta duhovna puščava in kaos, sredi katerega živimo. Takšne razmere nas prav kličejo k temu: silijo nas k iskanju resnice glede dogodkov sveta in k iskanju neke gotovosti glede odločanja v življenju, in vse to je mogoče najti le v duhovnem svetu, v Metafizičnem. Takšno današnje stanje na svetu bo zato vzpodbudilo to novo paradigmo, čeprav ji ta doba s svojim racionalizmom in materializmom postavlja tudi ovire. Racionalizem: ker zavrača, kar prihaja od Duha. Materializem: ker hoja za Kristusom zahteva odpoved in sprejemanje Križa. In ta hoja je nujna, če naj nam bo dana Beseda (njen prihod je dar, milost!). Tukaj se nisem mogel spuščati v obširno razpravo o hoji za Kristusom, nekaj resnic o tem sem navrgel, da bi nakazal, kako ta pot zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja. Zahteva tudi obrat od pozunanjenja k ponotranjenju in od antropocentrizma k teocentrizmu. Ali so ljudje (množice) na kaj takega pripravljene, ali so tega zmožne? Izkušnje kažejo, da človek to naredi šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne. To potrjuje tudi zgodovina: paradigmatične spremembe v kulturah so navadno povzročile kakšne velike katastrofe (renesanso npr. v veliki meri kuga sredi 14. stoletja).
In tudi v sedanji naši (moderni, novoveški) civilizaciji prihajajo katastrofe in bodo gotovo še prihajale. Ravno one utegnejo biti katalizator k preobrazbi mišljenja in življenja v smeri, ki jo zahteva revolucija v načinu spoznavanja resnice in v načinu odločanja.
Franc Bešter, Zg. Besnica
