Piše: Franc Bešter
Mediji so v zadnjih dneh postali aktualna tema, to me ne preseneča, kajti oni so v naših časih postali nekaj ključnega v boju za oblast, in politika je (tudi) to: boj za oblast.
Sicer nisem strokovnjak za medije in nikoli nisem delal na področju medijev, zlasti slabo poznam najnovejši medij – internet. A ravno ta medij utegne zamajati medijski monopol levice, pravzaprav ga že maje, in občutek imam, da je sedanja »galama« okrog medijev predvsem posledica tega: levica se je ustrašila za ta monopol, čuti se ogroženo glede tega.
Pri medijih gre za informacijsko tehniko, za bolj »klasično« kot je tisk, za elektronsko, kot sta radio in TV, in za »najnaprednejšo«, digitalno, kot je internet, in kot vsa področja tehnike so tudi mediji izvršili veliko preobrazbo človeške družbe. Med drugim so postali orodje politične propagande in so globinsko spremenili politični sistem demokracije. Kreacija volilne volje volivcev se vrši permanentno, ne le tisti mesec pred volitvami, danes se politična moč pridobiva z močjo medijev, zato pri nas ne moremo govoriti o pravi demokraciji – ker ima ena opcija vsaj 80% medijev. Če hočeš imeti medije, pa moraš imeti denar, veliko denarja, in tranzicijska levica si je prigrabila kapital tudi zato: da bo lahko naprej izvajala Oblast – z močjo medijev. Če ima oblast za stalno (ali za večino časa) zagotovljeno zgolj ena opcija, pa ne moremo govoriti o demokraciji – bistvo tega sistema je, da se ljudje »na vrhu« menjajo, da je oblast z volitvami mogoče zamenjati. Sicer pa tudi drugod po svetu situacija ni bistveno drugačna ali boljša: ker je za medije potreben Kapital, je Oblast zagotovljena tistim, ki ga imajo, drugim ne. Informacijska tehnika je demokracijo preobrazila v trajno vladavino Kapitala.
Indoktrinacija (manipulacija) z močjo medijev ( v boju za Oblast) pa je učinkovitejša, če so množice ustrezno »preparirane«, laže je »napumpati« ljudi brez korenin, notranje ne- izgrajene in zbegane v zbeganem svetu, tega se politiki zavedajo, in to stanje v družbi je spet mogoče ustvarjati, vzdrževati z mediji: preko njih hranijo množice z ničevostmi in norostmi, in ustvarjajo zmedo, npr. tako, da poskušajo uničiti družino.
Lahko gremo še korak dlje: lastniki medijev in kapitala so častilci Denarja in s tem satana. Tehnika mu je omogočila oblast nad svetom! On pa hoče narediti ruševine iz naših duš, satanova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad. In duše uničuje ravno s tem: da jih preko medijev hrani z ničevostmi. In on deluje tako, da nas poskuša zmesti (satan »:tisti, ki vse zmeša«), in to spet dela preko medijev, npr. s propagiranjem svobodne spolnosti.
Družba se je razletela. Eden od negativnih učinkov tehnike nanjo je tudi ta: da imamo danes na svetu zmedo in ruševine v dušah ljudi, uničene duše. Takšna »civilizacija« pa je v mnogih pogledih anti – civilizacija, kajti cilj resnične civilizacije mora biti ta: urejena družba in notranje izgrajeni ljudje. Zato menim. da je ključno politično vprašanje sodobnosti naslednje: kako na teh ruševinah začeti graditi novo obliko civilizacije? Na kakšni filozofiji, na kakšnih znanjih? Delni odgovor vidim v dejstvu, da je ta kultura postala enostranska: postala je predvsem kultura tehnike (Orodij), in človek izobražen in streniran predvsem v tej smeri. Stvari bo treba uravnotežiti s tem: da bo človek opremljen tudi z znanji (znanostjo) za spoznavanje resnice o dogodkih sveta in za pravilno odločanje pri delovanju na odru sveta.
Tukaj se ne morem spuščati v detajle teh znanj, omenil bi le, da bo treba preseči (nadgraditi) razsvetljenstvo, s premagovanjem racionalizma, s tem, da začnemo sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, veliko vlogo bodo začela igrati videnja – ker skoznje lahko vidimo resnico o dogodkih sveta. Za vse skupaj pa bo potrebno radikalno spremeniti način mišljenja in življenja, a ravno mediji so med drugim ustvarili pogoje za to (da bodo ljudje naredili ta korak), danes je namreč tudi zaradi njih na svetu »vse narobe«, in dnevno smo zasuti s poplavo informacij, s smetiščem informacij, z množico stališč, pogledov, seveda tudi laži, polresnic, zavajanj, enostranskih prikazovanj, s skrivanjem za fasadami, krinkami, z igranjem, z zakulisji…, tako se moramo vedno znova spraševati: kaj je resnica, kje je resnica??!
Franc Bešter, Zg. Besnica
