Piše: Mirko Macher
Sedaj, ko je že nekaj časa razkrit državni udar, po definiciji državnega udara, v republiki Sloveniji, se poraja vprašanje: Kaj sledi?
Glede na predhodno ugotovitev in meritve ninana medijev, da bo mesto vrhovnega poveljnika iz Borutovih rok prevzela predstavnica gibanja levičarskistarodobniki & tajkunskinovodobniki enotni v sovraštvu do kranjskega Janeza, in ker sta si ti ideološki veji v napoto in v opreki, se kaže na obzorju nova narodova delitev. Glede na moč, ki jo bo pridobila in prevzela 13., po volitvah tega meseca, bodo, verjetni zmagovalci podtalnega državnega udara – tajkunskinovodobniki seveda, takoj zamenjali navidezni parlamentarizem z kučanovsko žametnim monarhizmom, kar je bila od nekdaj njegova intimna opcija.
Tako bo prvi prišel prvi na vrsto za odstrel golobček, pa tako prijazno je znal kdaj pa kdaj zagruliti, … No, brez sentimentalnosti prosim! Na njegovo mesto, na mesto Prvega ministra se bo povzpel genialni certifikatsko-pidovski velemojster, ki trenutno še vihti polo palice nekje na tradicionalnih jezdiščih Karla III. Itak.
Bodoči Prvi minister še razvija veščine natančnega udarca in zadetka …
Kneginja Nataša, ki se bo hitro znašla, bo uredila vse formalnosti glede domovanja in sedeža kneževine, vsega obenem in skupaj, tam nekje v zamočvirjeni Ljubljani, kjer stoji putinovski spominek, palača Ruska dača. Čez čas jo bo dala kneginja nekoliko razširiti, saj bo tudi sama kmalu postala vedno širša in bolj ošabna, zahtevna do podložnikov in sploh, baje bi bila rada podobna Katarini Veliki.
Najprej bo potrebno razmisliti o ureditvi formalnih temeljev kneževine, npr. o spremembi ustave, verjetno bo ta oktruirana, zato ni potrebno pretirano skrbeti; za gardo in ograbek vojakov s statusom švicarskih gardistov, s helebardami in z vrhunskimi kalašniki, jim bo po novem poveljevala kneginja kar sama, … Bo pa tudi: pravi tako, pravočasno poskrbela za dinastično nasledstvo …
Policija, ja, ta nepotrebni privesek in strošek kneževine bo zmanjšala na minimum, saj bo kneževina odprta za vse ljudi tega sveta, in bo postala zgled multikulturizma, ‘kakšna Angela, dajte no, to je zgodovina si misli.’ Če pa bo kdo upal biti žleht, kakšna pobožna Marija, ali če ji bo kazal jezik poredni Janezek, in če bo o njej kdo grdo razmišljal, kaj šele pisal, je itak že dogovorjena z ruskim medvedom, ‘da bo v Sibiriji odprl slovensko vas za nastanitev nepoboljšljivih domobrancev, ki itak ne bodo nikdar več videli svojih lepih gora, rek in jezer’, tako nekako je razmišljal in obljubljal naš ljubljeni Josip – Tito, in obljubo, kot se za maršala spodobi, tudi sto procentno izpolnil, napolnil brezna, vrtače, rove vseh vrst, rudniške jaške, z mladimi in sočnimi telesi Slovenk in Slovencev.
Aja, še o novi organiziranosti kneževine, Ruske dače, bi kaj lahko napisali, pa bomo raje počakali, kako bo kneginja uredila najprej s svojimi dosedanjimi podporniki, ki se ji morajo začeti kar takoj dobrikati in klanjati. Robert se je že odlično izkazal, tako, da na njega verjetno ne bo pozabila, morda bo kje v konjušnici gladil lipicance, in skrbel za luč, še prej pa bo moral priskrbeti obljubljenih 1,5 mio formalnih volilnih glasov (101 % vseh volivcev). Kako, sploh ni vprašanje, za to bo poskrbel genialni tvorec algoritma zmage, kdo ga obvlada se ve; potem pa bo postavila še nekaj vzvodov moči za javno dobro in zunanjo podobo.
Zelo verjetno bodo na inavguracijo povabljeni tudi ljubljanski cepljeni klošarji in levičarski kolesariat, pa obunkana in smejoča Nika in goloriti Jenull, kako mu je že ime, …. trinirkarji iz Fužin, v kočiji in spremstvu vpreženih zglajenih in sijočih lipicancev, pa se bo na široko smejal naš ljubljeni Zoki s srčkom v roki, ob njem pa nekoliko bolj skromno in zadržano, s štafetno palico v roki, Milane – od dakle si!?
Kaj pa jaz: Nič, obujal bom spomine moje mame, ki je kot blejska deklica pobirala tenis žogice ob tenis igrišču kraljevega prestolonaslednika Aleksandra I. in se spotikala ob vozičku princa Petra II. No, da je od nekdaj napol Slovenec, je Aleksander izjavil, le nekaj dni preden je končal svojo zadnjo pot v Marseille-u. Pa takšna jugo-slovenska perspektiva, potem pa še ta vražji Josip -Tito …
Mag. Mirko Macher, Radovljica, Most na Soči
