Piše: Maks Ipavec
K temu razmišljanju me je vzpodbudilo zelo nestrpno, pritlehno in ponižujoče pisanje nekaterih novinarjev v Reporterju in Mladini. Škoda, da levo usmerjeni novinarji in politiki v našem narodu pozabljajo na veliko duhovno sporočilo našega genialnega Prešerna, ki je v Krstu pri Savici, kjer Bogomila govori Črtomirju, zapisal: »Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke, da zemlja, kjer vijo viharji jezni je skušnje kraj, da so naš dom visoke nebesa, da trpljenje in bolezni z veseljem vred so dar njegove roke, da čudno k sebi vod’ otroke ljube, da ne želi nobenega pogube.«
Gonilna sila pri pisanju in govorjenju novinarjev in politikov bi morala biti ljubezen in ne sovraštvo, dobrota in ne hudobija, velikodušnost in ne nevoščljivost. Ko smo se Slovenci pri volitvah odločali za novega predsednika vlade in sedaj, ko se bomo v drugem krogu odločali za novega predsednika ali predsednico države, je prisotnega preveč sovraštva, podtikanja, poniževanja drugače mislečih in preveč lažnivih trditev brez prepričljivih dokazov.
Ob kampaniji za izvolitev predsednika vlade se je razmahnilo povsem nekoristno in škodljivo sovraštvo do nekdanje predsednika Janeza Janše, ki seveda ni hotel hlapčevati togo levim političnim veljakom. Velika vznemirjenost in zelo trdosrčno rovarjenje proti Janši, ki je že večkrat iz ljubezni do naše skupne domovine tvegal celo svoje življenje, se nadaljuje tudi v pripravi na volitve novega predsednika države, ki bo zamenjal miroljubnega in za narodov blagor navdušenega Boruta Pahorja.
Tako se Jure Trampuš zaskrbljeno sprašuje v Mladini, 21. oktobra 2022: »Ali bo SDS dobila predsednika?« Trampuša vznemirja, miroljubno, spravno in nekonfliktno obnašanje Anžeta Logarja. Brez potrebnih dokazov govori o Logarjevi obrtniški korektnosti in vljudnosti. Kot bivšemu poslancu mu očita, da ni znal ločiti interesov države in partikularnih interesov SDS. Pesnik Prešeren bi takemu Trampuševemu čvekanju zabrusil: »Le čevlje sodi naj Kopitar!« Mladinin novinar v že omenjenem opisu Logarjevega življenja očita kandidatu za novega predsednika države, da je bil »vedno izvrševalec politike Janeza Janše in ker je bil zvest kader, je dobival vodilne funkcije.« Slab je tisti politik, ki ne zna za dobro države in naroda pridobiti dobrih sodelavcev, ki se skupaj odločajo in rešujejo probleme v državi. Le zakaj naj bi Logar blokiral, kar so dobrega sklenili in naredili za časa Janševe vlade?
Veliko resnico sporoči srbski pregovor: »Človek brez sovražnikov je človek brez vrednosti.« Janez Janša si je v svojem dolgoletnem garanju za našo domovino Slovenijo pridobil toliko kvalitet, ki duhovno pokvarjene ljudi vznemirjajo in ga zato sovražijo ter grdo govorijo o njegovem delu.
Politik, ki ga vsi hvalijo, običajno uresničuje svoje delo s hinavščino in lažjo. Ne pozabimo Jezusovih besed iz Lukovega evangelija: »Gorje, kadar bodo vsi ljudje o vas lepo govorili, zakaj prav tako so njih očetje delali z lažnivimi preroki« (Lk 6,26).
Rojen sem bil v času Informbiroja (leta 1951). Od tedaj vdihavam komunistično mitologijo, ki vsebuje štiri strupena žela: LAŽ, KRAJA, SOVRAŠTVO IN NAPUH. Že v osnovni in srednji šoli sem zaradi marksistično-leninističnega programa kot kristjan doživljal razna poniževanja.
Ali so se ideje Marxovega Kapitala (ki sem ga v gimnaziji bral z velikim dolgočasjem!) kdaj zares uresničile? Nikoli! Človeštvo je doživljalo same izrodke marksistično-komunističnih lažnivih prerokb. Najhujšo stranpot, ki je vodila v surovo zločinskost, je zgradil azijski diktator Stalin na podlagi teoretičnih izvajanj odvetnika iz Peterburga – Vladimirja Iljiča Lenina. Ta strašna tragedija komunizma se je uresničevala tudi v narodu pod Triglavom, kjer je odkritih že preko 700 grobišč naših umorjenih bratov in sester.
Zelo sem hvaležen Janezu Janši, ki mi je podaril knjigo Za kulturo življenja. Ko razmišlja o Sloveniji na razpotju, zapiše: »Največjo preizkušnjo smo Slovenci leta 1991 dobro prestali. Nismo se razdelili na bele in rdeče, nismo se znova pobijali med seboj. Slovenija se je pretežno enotno odzvala na izziv zgodovine in napad jugoslovanske armade. Zato nam je uspelo. Velika zasluga za takšno modro politiko v času osamosvojitve gre dr. Jožetu Pučniku. On je bil zagovornik kulture življenja, pravi demokrat in domoljub, tako antifašist kot antikomunist, zato je bila ta njegova drža naravna. Temeljna točka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja, niso imena ulic. Mrtvi pač ne bodo ostali večno nepokopani, količina njihovega trpljenja je prevelika. In ko bo zadnji med njimi dobil spokojen grob, njihovi svojci pa mesto žalovanja, bo iz slovenskih mest in trgov brez sledu izginila tudi simbolna zapuščina kulture smrti v besedi in podobi Tita, Kardelja in Kidriča. Kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreč lahko le z lažjo. Zato vsako novo grobišče odjekne kot eksplozija, ki do temeljev poruši zgradbo iz laži« (n.d. str. 21.22).
Kako podobno je že pred petdesetimi leti v Odprtem pismu voditeljem Sovjetske zveze pisal Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin, ki je na lastni koži občutil zlobo komunističnega terorja in laži. Ta ruski duhovni velikan je tedaj zapisal: »Nasilje se z ničemer ne more prikriti razen z lažjo, a laž se more obdržati samo z nasiljem. In ne vsak dan in ne na vsaka pleča polaga nasilje svojo težko šapo: od nas zahteva le pokorščino laži, vsakdanje sodelovanje z lažjo. In ravno tu leži od nas zanemarjeni, najpreprostješi, najdostopnejši ključ za našo osvoboditev: osebno nesodelovanje z lažjo.
Naj je laž pokrila vse, naj laž vlada nad vsemi, vendar se v najmanjšem uprimo; naj ne vlada prek mene!«
Ob tej Solženicinovi izjavi se Bogu zahvaljujem, da ima Slovenija pogumnega, odkritosrčnega vztrajnega in delovnega domoljuba Janeza Janšo, ki se ne pokorava in ne sodeluje z lažjo, skratka, ne živi po laži ampak zagovarja resnico, ki bo zares duhovno osvobodila našo Slovenijo!
Kako klavrno v Mladini Trampuš navaja Jaša Jenulla, ki je tudi zelo skeptičen glede Anžeta Logarja. Jenull namreč trdi, da je Logar celo nevarnejši od Janeza Janše. Zakaj? »V nasprotju z Janšem je svoja stališča in načela sposoben zaviti v bolj sprejemljive besede, njegova retorika ne zbuja odpora, ni sovražna, kot je tista, ki jo uporablja njegov šef«. Bil je član vlade (Janševe), ki je kršila človekove pravice in nad ljudi pošiljala policiste…«
Tako grdih in krivičnih izjav kot jih dajejo nekateri naši novinarji in levi politični veljaki Janezu Janši in njegovim delovnim in vztrajnim sodelavcem, nisem nikoli slišal od tujih novinarjev ali političnih voditeljev Evropske Unije, ki ji je že dvakrat odlično predsedoval Janez Janša. V sovraštvu in odklanjanju Janše se jasno razodeva biblična resnico o Kajnu in Abelu. Kajn je zagrabil gorjačo in ubil svojega brata Abela samo iz ljubosumnosti in nevoščljivosti.
Ali ni resnično zaničljiva, ponižujoča in sovražna Trampuševa trditev v Mladini (21.10.2022) glede miroljubnega in za dobro Slovenije zavzetega Logarja: »Logar je Janšev klon, ni neodvisen kandidat. In tudi SDS ni klasična politična stranka, pač pa skupina pritiska, ki sistematično osvaja institucije demokratične države. Zanima jo oblast, moč, ne pa interesi države…« To krivično trditev je povsem razkrinkal sam Anže Logar v soočenju z vsemi kandidati v prvem krogu volitev. Njegovo govorjenje je bilo pristno, iskreno, spravno in zares demokratično. Bil je odprt za vse dobro drugače mislečih in pripravljen na sodelovanje z vsemi, ki bodo delali v blagoslov vseh državljanov Slovenije.
Kako nedemokratično je recimo reagiral v nedeljski izjavi v volilnem štabu predsednik vlade Robert Golob! Ošabno je izjavil: »Zagotovo pa ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo, ker bi to Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let, in to si zagotovo nihče ne želi!«
To Golobovo izjavo je objavil bistroumni novinar Bernard Nežmah prav tako v Mladini (28.20.2022, str. 16). Sledi neposredna Nežmahova kritika Golobove silno nepremišljene izjave: »Golob, ki je pred časom svojo politiko definiral kot maniro spoštljivosti do drugih, postaja najbolj napadalni politik. Njegova antagonistika SDS ni politična stranka, ampak mračna sila. Ko prinese dovolj glasov za razpis treh referendumov, tega ne vzame kot z ustavo predviden duel z vlado, ampak pobalinsko nagajanje… Aktualni premier dobesedno ne prenaša nasprotnikov. Tudi medijskih ne. Je kot predsednik slovenske vlade dal intervju časnikom ali televiziji, ki prakticirajo kritične prispevke do njegovega vladanja? Nismo ga opazili ne na Planet TV, ne v Demokraciji, ne v Družini, ne v Domovini in ne na Novi 24. Njegova dolgoletna direktorska forma mentis je navajena le na naklonjene spraševalce.«
Tako predrzne in nedomišljene izjave kot jo je izrazil premier Golob ni nikoli dajal že pokojni dr. Janez Drnovšek, ali upokojeni Milan Kučan in nikoli predsednik SDS Janez Janša ter njegov sodelavec (in nikakor klon!) Anže Logar.
Naj sklenem z nepozabno pesmijo Janeza Menarta Pod kužnim znamenjem:
V spomin in popotnim v dokaz
da smrtnik lahko obstane
da duh preživi podgane
sem jaz, ki prestal sem ta čas
dal sem na križpotje cest
pod sohico Odrešenika
na štiri strani spomenika
vklesati to blagovest
v ta rožnati kamen
ljudje kvišku srca!
Amen!
Slovenci, Slovenke, kvišku srca! Raj pod Triglavom bomo zares okušali šele, ko bo (po Cankarju) prišlo do »očiščenja in pomlajenja«. Z združenimi močmi oblikujmo Slovenijo v prstan Evrope. Prešeren bi rekel: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo…«
Samo predsednik države, ki bo skupaj z državljani Slovenije živel iz duhovne moči Prešernove Zdravljice bo v blagoslov našemu tako preizkušanemu narodu.
Stopimo pod sohico Odrešenika. Ne preklinjajmo teme okoli sebe. Bodimo sol, kvas in luč slovenskega naroda. Kot vztrajni delavci za mir in sožitje z vsemi ljudmi dobre volje bomo doživeli ozdravljenje Slovenije.
