Piše: Peter Čuješ, Slovenj Gradec
Ko sem pri šestnajstih letih izvedel, da imam lupus, si nisem znal predstavljati, kaj vse me čaka. Bolezen, ki jo mnogi niti ne poznajo, me je spremljala skozi mladost in odrasla leta – včasih tiho, drugič glasno. Sprva sem verjel, da bo šlo za prehodno zdravstveno težavo, a kmalu sem se moral sprijazniti z dejstvom, da bo lupus postal moj stalni spremljevalec. Tisti trenutek je bil začetek poti, ki me je naučila potrpežljivosti, ponižnosti in hvaležnosti za vsako izboljšanje.
Z leti sem preizkusil številna zdravila – od kortikosteroidov do imunomodulatorjev, kot sta metotreksat in ciklosporin. Vsako zdravljenje je imelo svoj namen, pa tudi svojo ceno. Antifosfolipidni sindrom, tromboze in celo pljučna embolija so bili del tega boja, da o vseh drugih težavah sploh ne razlagam. Kljub vsemu pa so prišle tudi svetlejše faze – obdobja remisije, ko sem spet lahko zadihal s polnimi pljuči, hodil v hribe in pozabil, da sem bolan. V teh trenutkih sem si vedno znova rekel: življenje je več kot diagnoza.
Sčasoma sem začel drugače gledati na trpljenje. Naučil sem se, da bolečina ni vedno sovražnik – včasih je učitelj. Ko sem opazoval druge bolnike in poslušal njihove zgodbe, sem spoznal, da nas bolezen povezuje in uči sočutja. Tudi družina in prijatelji so tisti, ki v najtežjih trenutkih dajejo moč, zato sem se vedno trudil, da bi z njimi ohranil iskren odnos, ne glede na to, kako slabo sem se počutil.
V Sloveniji se v zadnjem času vse pogosteje govori o uzakonitvi evtanazije – celo do te mere, da naj bi o tem odločali na referendumu.
A že samo dejstvo, da družba razmišlja o tem, da bi bilo dovoljeno zakonito končati človeško življenje, je zame globoko nesprejemljivo. To ne bi smelo biti niti vprašanje. Življenje ni nekaj, o čemer glasujemo, temveč nekaj, kar varujemo. Evtanazija odpira vrata nevarnemu razmišljanju, da je trpljenje treba “odpraviti” z izbrisom človeka, namesto da bi se borili za njegovo lajšanje, podporo in sočutje.
Takšen premik v družbi bi bil korak stran od človečnosti – in to v času, ko bi morali krepiti spoštovanje do življenja, ne pa ga relativizirati.
Bolniki se že zdaj pogosto počutijo kot breme; legalizacija evtanazije bi ta občutek le še poglobila.
Takšen pritisk, četudi neizrečen, bi bil strašansko krivičen do vseh, ki se vsak dan znova borimo, da ostanemo živi. Odločno nasprotujem uvedbi evtanazije. Ne zato, ker bi želel komur koli jemati pravico do dostojanstva, ampak zato, ker vidim nevarnost, da bi se takšna možnost sčasoma spremenila v tiho prisilo. Da bi postala nekaj, kar se bolnim ljudem ponudi kot ‘možnost’, v resnici pa bi mnogi občutili, da je to pričakovana pot. V najtežjih trenutkih, ko človek trpi in je duševno izčrpan, se težko razsodno odloča o tako dokončnih vprašanjih. Strah, bolečina in obup lahko zameglijo presojo – in prav zato je naša dolžnost, da zaščitimo življenje, ne da ga pospešujemo k smrti.
Lani smo se poslovili od mojega očeta. Bil je težko bolan, vendar smo lahko ob njem preživeli dragocene zadnje trenutke – skupaj, v miru, z roko v roki. Tisti čas nam je
pomenil ogromno. S solzami, a tudi s hvaležnostjo, smo mu lahko rekli, da ga imamo radi, in se mu zahvalili za vse. V tem sem začutil, kaj pomeni naravna smrt – ne kot konec, ampak kot prehod, ki poveže družino in da človeku možnost, da odide v dostojanstvu in ljubezni. Prav to je nekaj, kar bi z evtanazijo izgubili.
Zame ima naravna smrt svoj pomen. Ko pride, pride s svojo modrostjo in časom. Je trenutek slovesa, ko imaš priložnost pogledati nazaj, se zahvaliti, odpustiti in sprejeti konec kot del življenja. V tem vidim resnično dostojanstvo – ne v tem, da bi si sam vzel življenje, ampak v tem, da ga živim do zadnjega diha, ne glede na težave.
Moja pot z lupusom me je naučila, da se včasih največja moč skriva v sprejemanju. Ni sramota priznati bolečine, ni sramota utrujenosti – a vsak trenutek, ki ga doživim, šteje. Zato ostajam zvest življenju, hvaležen za vsako minuto, za vsako osebo, ki mi stoji ob strani, in za vsak žarek upanja, ki ga prinese nov dan. Verjamem, da pravo dostojanstvo ne pomeni izbrati konec, temveč živeti kljub vsemu.
