Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Pot do resnice o dogodkih sveta in odločanje s pomočjo tega, kar prihaja od Duha. Tu se bo človek moderne soočil z neko veliko oviro na tej poti: z racionalizmom.
Najprej: zaradi te kuge je ta doba ravnodušna do tega. Zakaj? Ker racionalizem hoče VSE podrejati (božanskemu) Razumu, in tako tudi vse tisto, kar razum visoko presega. V knjigi RŽVB piše: »Tistim, ki se jim vse, kar prihaja od Duha, zdi nesmisel, pa pravim: so stvari, ki so nad vašim razumom«. Tisto, kar prihaja od Duha (in zato tudi videnja), je nad (omejeno!) človeško pametjo. Človek – racionalist, ki tega ne more razumeti, obenem pa noče priznati, da nekaj njegov Razum presega, vse to proglasi za nesmisel, in odtod ravnodušnost do tega (kar je od Duha). Mnogi, ki nekih izkustveno potrjenih fenomenov nočejo in ne morejo zanikati, jih podredijo Razumu – tako, da si jih razlagajo z raznimi teorijami – konstrukti Razuma. S tem odpade možnost, da bi bilo to od nečesa presežnega (od Boga), in tudi odtod potem izhaja ravnodušnost do tega, ker to močno zmanjša pomen tega (kar prihaja od Duha) – za človeka in njegovo življenje.
In še en razlog, zakaj se modernemu človeku zdi vse, kar prihaja od Duha, en sam nesmisel: ker je v svojem mentalnem delovanju močno pogojen s pravokotnim, koordinatnim sistemom – glavnim miselnim orodjem racionalizma. Tega, kar je od Duha (npr. videnja) ni mogoče postaviti v ta sistem. Ker zanj zunaj tega sistema ne more obstajati nič stvarnega, zato le-to proglasi za »nesmisel«. Tudi za iracionalno, nestvarno, neobstoječe in lažno.
Vrnimo se k navedenemu stavku. Iz njega jasno izhaja, da je to, kar prihaja od Duha, nad našim razumom. Toda, zakaj prihaja k nam to (od Duha)? Iz knjig RŽVB sledi, da zaradi spoznavanja resnice o dogajanju sveta in ker je to pomoč »od zgoraj« pri naših odločitvah. Iz tega sledi, da je za te stvari res potrebno nekaj, kar je nad človeškim razumom, oziroma, da je narava dogajanja sveta takšna, da je za spoznavanje le-tega potrebno nekaj presežnega, mnogo močnejšega od človeške pameti, in da se zgolj z razumom tudi ni mogoče v življenju pravilno odločati, se usmerjati. In da ob tem, ko skušamo (s pomočjo Duha) to spoznati, ne smemo pozabiti (moramo imeti vedno pred očmi), s kakšno stvarnostjo smo soočeni, in da niti ne poskušamo razumeti VSE (čeprav naš »razsvetljeni um« navadno to poskuša!): »Ne muči svoje duše, da bi popolnoma razumel moje Poti. Moje Misli in Poti NISO vaše misli in poti. Razlika je ogromna!«
Prepričan sem, da bo znanje za po-moderno nujno moralo vsebovati znanje za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in znanje za pravilno odločanje – vse to pa bo mogoče le v sprejemanju (in uporabljanju!) tega, kar prihaja od Duha, se pravi v premagovanju kuge racionalizma. Vse to pa prihaja od »Absolutnega zgoraj« in pripada Duhu, torej nečemu, kar je »absolutno nad«. Tu je problem, da si moderni človek lahko predstavlja edino relativno (merljivo) »nad« in zgoraj, ali celo samo kot ordinato z! In to absolutno »nad« prihaja v našo dušo, torej v absolutno notranjost, in v to realnost se odpirajo oči duše, telesnim očem je nevidna.
Iz vsega je razvidno, da bo treba izpeljati neko novo renesanso: kakor je namreč prva renesansa (16. stol.) začela odpirati pogled v tretjo dimenzijo (perspektiva), in s tem začenjala prehod iz srednjega veka v moderno dobo, tako bo druga renesansa (prehod IZ moderne!) morala odpirati oči duše v absolutno (ne-merljivo!) zgoraj, kar pa se zato lahko začne dogajati edino na področju notranjosti. Novi vek se je začel z obračanjem človeka k zunanjemu (materialnemu), s tretjo dimenzijo – dimenzijo razuma, po-moderna (»nova doba«), ki se bo obrnila k »absolutnemu zgoraj«, torej k duhovnemu, s katerim je mogoče stopati v stik edino preko duše, pa bo pomenila (ponovno) ponotranjenje človeka. A to ni nekaj silno novega: indijska civilizacija se že tisočletja posveča poglabljanju v to notranje, medtem ko se je Zahod zadnja stoletja vedno bolj obračal k zunanjemu, kar je v naših časih prignano že do absurda. Tudi zato je danes vse vrženo iz ravnovesja.
