Piše: Vito Javornik
Zaradi aktualnosti zgodovinskih dogodkov in “ne-dogodkov” se v zadnjem času ponovno pojavljajo razprave o dnevu, ki naj bi bil najbolj primeren za obeležitev dneva upora proti okupatorju.
Ponekod gredo razprave v smer, ki bi začetke tega upora na ozemlju Slovenije postavile v širši okvir izven ozemlja le -te in sicer za časa vojne pravno formalno in s tem legalno obstoječo kraljevino Jugoslavijo.
27. marec 1941. Jugoslovanski general Dušan Simović (in ne Simić kot piše ponekod) izvede državni udar proti vladi Cvetković-Maček, ki je na čelu z regentom Pavlom podpisala pristop k Hitlerjevemu Trojnemu paktu. Simović udar izvede s pomočjo rezervnih oficirjev kraljevega letalstva katerih del je bil tudi sam, demonstracije, ki sledijo pod geslom “bolje rat nego pakt” pa podprejo tudi srbski Sokoli. Komunistov ni bilo zraven, a v manjši meri se pridružijo šele zvečer.
Takratna slovenska in hrvaška politika (SLS in HSS) Kulovec in Maček trojni pakt podpreta, saj menita, da trenutno upor proti močni nemški armadi ni mogoč, pa tudi zaradi tega, ker je jugoslovanski načrt sprva predvideval umik iz Slovenije in Hrvaške v gorate predele Bosne. 10 ur po državnem udaru se Hitler odloči za napad, nadaljnji potek dogodkov 6.aprila in kasneje pa je znan.
Manj znano pa je, zakaj je Hitler prvotni datum napada na Sovjetsko zveto, 15.maj, prestavil na 22. junij. Ni ga namreč zadržal napad na Kraljevino Jugoslavijo, temveč nezadostna popolnjenost enot v Avstriji in njihova začasno pomanjkljiva oborožitev.
27. april 1941. Veliko nas ve, priznavali pa so celo tudi nekateri sedaj pokojni akterji, da se na ta datum na ozemlju Slovenije ni zgodila nobena odločitev, ki bi vodila k uporu proti okupatorjem.
Nekaj pa se je zgodilo dan prej, 26. aprila. Akterji so si izmenjavali floskule o boju proti imperialistom (Anglija, Francija) in sklenili ustanoviti Protiimperialistično fronto, medtem pa je Hitler, do tedaj in še malo naprej njihov zaveznik, prav takrat kot za šalo, obiskal slovenski Maribor.
Pa še takrat akterji PIF niso sprejeli nobene odločitve o uporu proti okupatorju. Šele veliko kasneje so “tovariši” sprejeli odločitev “za nazaj”, češ da je (prva puška) počila 22. julija 1941, na podlagi z današnjega vidika gledano tragikomičnega dogodka, ko enota partizanov s smeri Rašice pride obstrelit nič hudega slutečega orožnika Žnidaršiča.
13. maj 1941. Na Mali gori pri Ribnici orožniki odkrijejo in napadejo skrite in ilegalno delujoče tigrovce Zelena, Majnika in Kravanjo. Ker so neuspešni, na pomoč pokličejo okupatorske italijanske karabinjerje. Danilo Zelen je v ne enakem boju ubit, druga dva ujeta. Majniku uspe pobegniti. Polemike o tem, kdo je tigrovce izdal, trajajo še vedno-kljub trditvam Bruna Tekavca (ki verjetno nima razloga, da bi lagal), da je bil to njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist in kasnejši poveljnik Ribniške čete. Lokalni TIGR Primorske akterja izdaje ne priznava, dogodek pa se jim zdi manj pomemben za nadaljnji razvoj upora.
Kaj ima skupnega zgoraj opisano? Na prvi pogled malo. Gre pa za spodbudo in razmislek, kako naj se demokratično razmišljujoči, tisti, ki nam je zgodovinska resnica temeljni postulat poenotimo, kateri so tisti dogodki, ki resnično zaznamujejo začetek upora proti okupatorju med drugo svetovno vojno.
Moje mnenje je, da Simovićev državni udar v Kraljevini Jugoslaviji nima zveze z razmislekom o določitvi datuma Dneva upora proti okupatorju v Sloveniji. Za praznik upora proti okupatorju se je treba omejiti na takratne zgodovinsko dokazane dogodke, ter predvsem in samo na ozemlje takratne Slovenije.
O 27. aprilu kaj več ni za razpravljati, kajti že o datumu, ko se v resnici ni zgodilo nič, se pa res ne moremo poenotiti.
Kot amater, ljubitelj in občasni poznavalec polpretekle zgodovine pritrjujem priznanemu in odličnemu zgodovinarju ter odličnemu človeku dr. Jožetu Možini, da je 13. maj najprimernejši datum, ko naj se praznuje Dan upora proti okupatorju. In to kljub pomislekom nekaterih, da tigrovci na ta dan niso napadali, ampak so bili napadeni in zajeti. Pa vendar so na napad odgovorili in se žrtvovali. Kajti tudi braniti se je upor!
Nekateri pomisleki gredo tudi v smeri, da je bil Danilo Zelen kot tigrovec bivši obveščevalec jugoslovanske kraljeve vojske in se torej ni boril za Slovenijo kot tako, ampak le za jugoslovanske nacionalistične cilje, oziroma naj bi bila njegova borba le za cilje in namene kraljevine, ki je želela pridobiti po prvi svetovni vojni z rapalsko pogodbo anektirano ozemlje s strani italijanske države in njihove fašistične oblasti nazaj.
Vsekakor upam, da prizadevanje za resnico ni nikoli zaman. Predvsem pod resnično demokratično izvoljeno desnosredinsko oblastjo, ko naj se RESNICA in NORMALNOST dokončno udejanita.
