V normalnem svetu ni v navadi, da bi javnost na veliko ugibala o tem, kdo je na čelu naftnih družb in zakaj. To so vrhunski profesionalci, ki imajo nalogo, da lastnikom nosijo astronomske profite in da pri tem »dirty details« ostajajo skriti. Ko se jim pogodbe iztečejo ali predčasno zapustijo korporacijo, se z lastniki oziroma njihovimi predstavniki ne kregajo, z njimi ne obračunavajo javno prek svojih advokatov in ne spuščajo svojih predstavnikov v medije. A pri nas je drugače. Petrol je »naš« in četudi so največji individualni lastniki Petrola Pehi, smo s Petrolom navajeni upravljati po »naše«, torej skladno z apetiti vladajoče elite. Igre z menjavo uprave Petrola lahko javnost spremljala tako rekoč v živo, celo z direktnimi javljanji v elitnih terminih nacionalne televizije. Kako drugače si lahko razlagamo nastop čudežnega fanta slovenske ekonomije Boruta Jamnika v Odmevih? Po novinarskih koluarjih se govori, da se je Jamnik kar sam povabil na tv, čeprav je znan tudi po tem, da ne mara nastopati v medijih. Nuja je torej morala biti precejšnja.
Verjetno ni bilo v teh dneh nikogar, ki bi Petrolove nadzornike, torej predstavnike (trenutnih) lastnikov, napadel tako brutalno kot prav Jamnik. Človek, ki je predsednik Združenja nadzornikov Slovenije, je legitimno imenovane člane nadzornega sveta Petrola javno obtožil, da so s svojo odločitvijo naredili »dejanje, ki dejansko uničuje vrednost podjetja« in jih osumil celo trgovanja z notranjimi informacijami, torej storitve kaznjivega dejanja. Iz njegovega nastopa smo lahko razumeli, da so Petrolovi nadzorniki, poleg tega, da so v bistvu kriminalci, tudi nekompetentni in nesposobni »intelektualne kompetentne razprave«, saj naj bi se zaradi njihove odločitve zgodila »destrukcija vrednosti«. Vrednost Petrolovih delnic zaradi zamenjave uprave sicer ni bila bistveno prizadeta, a to Jamnika ni motilo pri obračunu z nadzorniki.
Kaj se skriva za Jamnikovim besom? Poglejmo nekatera dejstva. Petrol je pod Berločnikovo upravo želel »zgodovinske rezultate« izboljšati z novim zadolževanjem v višini okoli milijarde evrov. S tem se nadzorniki niso strinjali, kar je povsem legitimno in nič izjemnega. V normalnem poslovnem svetu uprava na osnovi usmeritev nadzornikov spremeni poslovni načrt ter ga uskladi z zahtevami nadzornikov. Dalje. Uprava je predlagala tudi načine, na katere bi Petrol prišel do svežega denarja. Čeprav ima Petrol odlično bonitetno oceno in torej dostop do kreditov pri vseh bankah, krediti pa so danes smešno poceni, je uprava načrtovala tudi izdajo podrejenih obveznic. Nadzorniki se tudi s tem niso strinjali, saj niso videli razlogov za kaj takšnega v času poceni kreditov. V dokumentih, ki so jih prejeli nadzorniki, so se obenem pojavljale določene »napake« pri izračunih načrtovanih investicij Petrola na Balkanu v višini okoli 200 (po nekaterih informacijah celo 270) milijonov evrov, na kar so nekajkrat opozorili upravo. Teh »napak« uprava pravzaprav niti ni znala pojasniti. Pravo vprašanje zatorej je, zakaj je uprava načrotvala izdajo obveznic in zakaj 200 milijonska »napaka« v izračunih nameravanih investicij. Ali so nadzorniki zaznali med obema na videz nelogičnima namerama Berločnikove uprave povezavo?
Nekateri poznavalci menijo, da ta povezava vsekakor obstaja, nadzorniki pa so zadnji hip pritisnili na zavoro ter tako preprečili enega večjih poslovnih manevrov na škodo Petrola. Preplačane investicije naj bi zagotovile kapital za privatni obvod, s katerim bi peščica priviligiranih (verjetno bi tukaj sodelovala tudi Jamnikova Modra zavarovalnica, saj Jamnikov bes na nadzornike nima nobene osnove, razen finančne) poceni odkupila Petrolove obveznice in ter v naslednjem koraku lastniških sprememb v Petrolu z njimi trgovala z visokimi zaslužki. Vendar niso samo obveznice tarča zanimanja posvečenih. V lastništvu Petrola namreč že nekaj časa potekajo spremembe, pri čemer naj bi se krepili neznani lastniki, skriti za fiduciarnimi računi zlasti hrvaških bank. Zelo verjetno bi preplačane investicije lahko bile način polnjenja fiduciarnih računov, s katerimi bi v nadaljevali pospešeno koncentracijo delnic Petrola, namenjenih za nadaljnjo prodajo v času prevzema – s prevzemno premijo, torej visokim profitom.
Če so nadzorniki razpolagali z indici, ki govorijo o namenskem preplačilu načrtovanih investicij in torej ujeli sanjsko ekipo tako rekoč »s prsti v petrolu«, so ravnali edino logično in racionalno. Nagnali so jo. Edino, kar pri tem ni pojasnjeno, je, zakaj vrtoglava odpravnina. Tako kot vsi profesionalci, tudi Petrolova bivša ekipa zelo podrobno pozna skrivnosti napajanja globokega omrežja iz »najboljšega slovenskega podjetja«. Molk pa je zlato, mar ne?
—
DOPOLNILNA INFORMACIJA:
Petrol je bil v času prevzema vodenja s strani Tomaža Berločnika v odlični kondiciji in svetlobna leta daleč od roba propada, kakor zgodovino potvarja Borut Jamnik, sicer predsednik združenja članov nadzornih svetov.
V času mojega vodenja Petrola je podjetje že v prvem letu bistveno povečalo dobiček. Ob takratnem mojem imenovanju za predsednika uprave (leta 2009) je bil dobiček Petrola 10,425 milijona evrov, v letu 2010 že 32,904 milijona evrov in v letu 2011 51,4 milijona evrov. Preračunano je znašal v letu 2009 sicer 5 evrov na delnico, v letu 2010 skoraj 16 evrov na delnico in v letu 2011 že dobrih 24 evrov na delnico. Z ekipo sodelavcev smo obrnili tok poslovanja Petrola na način, da so lastniki in regulatorji zabeležili več stoodstotno izboljšanje revidiranega poslovanja. Zato je takšne rezultate poslovanja Petrola opredeljevati kot rob propada, in to s strani predsedujočega Združenju članov nadzornih svetov v RS, skrajno neodgovorno in nevredno funkcije, ki jo še opravlja Borut Jamnik.«
Vse navedeno je mogoče preveriti tudi pri takratnem predsedniku nadzornega sveta Tomažu Kuntariču.
Aleksander Svetelšek,
predsednik uprave Petrola 2009–2011
