Zdaj vemo, da v Sloveniji, čeprav nismo več v komunistični Jugoslaviji, ne moreš brez strahu opravljati svoje akademske službe, če se javno ne podpisuješ pod različne Kučanove (čigave pa!?) do demokracije skrajno sovražne izjave.
Tako namerava Kučan ohraniti svojo Slovenijo, vse tiste, ki jim takšna država ne ustreza, pa – tako ali drugače– izločiti iz slovenske družbe. Iz vrst intelektualcev oziroma akademskih izobražencev pa še prav posebno.
Bo Kučanu ta njegova stalinistična (zločinska) metoda uspevala vse do izgona zadnjega slovenskega izobraženca v tujino? Mora biti izobraženec v tej državi še vedno stalinist (udbovski komunist), če hoče imeti službo?
Veliko državljanov, med njimi tudi številni vrhunsko razmišljajoči izobraženci, ne kake efdevjevske reveže, ki se – bolj kot s svojimi deli – uvrščajo med intelektualce zaradi svojih povezav s Kučanom in njegovimi norimi posebnimi političnimi potrebami in željami:
da bi z denarjem davkoplačevalcev – on in pozneje njegovi nasledniki – še kako stoletje vzdrževal velikansko armado svojih političnih (udbovsko partijskih) privržencev.
Ta želja se Kučanu gotovo ne bo uresničila. Ni dovolj denarja. Kučanovi mediji z njegovimi marksističnimi ideologi že zdaj »požro« preveč proračunskih sredstev, če omenim samo te.
Nekaj pa je gotovo: Janševa vlada od nikogar ni in ne bo zahtevala, da mora biti stalinist (udbovski marksist). Vsa čast in spoštovanje pa bosta pod Janševo vlado ostala do poštenih partizanskih borcev – in tudi do žrtev vsakršnega vojnega nasilja, tudi do žrtev komunizma oziroma udbovskih zločinov. Ne pa tako, kot je zdaj, da častimo – bolj kot partizanske borce –v globokem gozdu –njihove voditelje, ki so- siti in na toplem – preživeli vojno tako, da so kje na varnem samo ukazovali, katere Slovence in koliko je potrebno pobiti, da bo zmagala komunistična revolucija.
Franca Buttolo
