7 C
Ljubljana
sobota, 8 maja, 2021

Odstranjevanje nasprotnikov (2)

Znanec Iva A. Staniča je rekel »da je po vojni ves demokratični svet storil z izdajalci kot mi«. Ni edini levosučenež, ki trosi to šank resnico o izvensodnih pobojih. Na žalost so nam že v srednji šoli profesorji govorili enako kot neki znanec. Naj navedem resnico v Franciji. Prepričan sem, da mi moderni slovenski boljševiki ne bodo verjeli in tudi ne petim francoskim avtorjem, ki so napisali knjige (prevoda ni): Daniel Cordier,Alias Carracalla (1 144 strani), Jean-Louis Debré in Philippe Lorain, Charles de Gaulle (127 strani), Hélène Chaubin, Corse des annés de guerre 1939-1945 (Korzika v vojnih letih 1939-1945,120 strani), Dominique Venner, Histoire critique de La Résistance (Kritična zgodovina Odpora, 500 strani).

Povzemam na kratko. General de Gaulle je dal nalog, da postavijo pred sodišče vse kolaborante. Čez 1 600 so obsodili na smrt. General je prebral vse smrtne obsodbe in preklical smrtno obsodbo maršalu Pétainu. Ni mu oprostil kolaboracije z Nemci in potrdil doživljenjski zapor, rekoč, da se voditelja države in armade ne postavi pred strelski vod. Se ga pa kaznuje. Francoski komunisti – partizani (imenovali so sami sebe les partisans – partizani po sovjetskem vzoru) so sami od sebe po končani vojni pobijali »vse« kolaborante brez sodnih procesov. Slovenski  model poznamo. Tako so posiljevali mladenke in žene, tudi take ki niso sodelovale z Nemci. Iz knjig je izluščiti, da so bili primeri, ko mladenka ni hotel biti »zaljubljena« med vojno v partizana. Zato jo je odvlekel. Lastnik grada je bil za La Résistance (Odpor, oziroma Odporniško gibanje in ne oborožena revolucija, kot v Sloveniji). Dajal ji je zatočišče in veliko denarja. Komunisti-les partisans  so ga 72 ur zverinsko mučili na  njegovem gradu in nazadnje je moral ves zmrcvarjen gol sedeti nekaj ur na puški z nasajenim bajonetom. Ko ni več zdržal, se mu je bajonet zaril v črevo in naprej v vtalne organe. Les partisans so pobijali tudi vse tiste nedolžne, za katere so zgolj sumili, da so videli ali slišali za njihova demokratična dejanja. Tako so delali (komunisti) v demokratičnih državah, kot trdi zgoraj omenjeni znanec. Nato je nastopila prava demokratične oblast, ki jo je vodil vojaško šolani general de Gaulle (ni si nadel naziva maršal!) in ne neki samozvani maršal brez enega dneva vojaške šole. De Gaulle je zvedel za te svinjarije, naročil poloviti te partizanske tolovaje in  so jih postavili na iste sodne klopi kot kolaborante. Sovjetska zveza je kot ves demokratični svet zares pobijala svoje rojake brez sodnih procesov. Zbrojevke s patroni so bile zakon.

Osvobojeni ruski taboriščniki so se do konca izmučeni in bolni z vlaki in peš vračali čez Češko v Sovjetsko zvezo. Na enem od vlakov so bili tudi Slovenci, kamor so jih napotili ameriški vojaki, da bodo Slovenci skupaj in naj jih Sovjetska zveza pošlje naprej domov. Vlak se je ustavil na postaji in Čehi so vpili, da naj gredo vsi slovanski jetniki z vlaka, ker Rdeča armada pobija vse Slovane. Češ preživeli so taborišča, ker so sodelovali z Gestapom. Slovenci so skočili z vlaka in prišli živi domov. Zaradi tega prepričanja so se v Sloveniji zgodili »Dahauski procesi«, kjer so najbolj prepričane komuniste iz Dachaua obsodili na smrti ali na dolge zaporne kazni s prisilnim delom. Državni tožilec je bil Vladimir Krivic, sodniki pa nabrani z vseh vetrov in poklicev. Moj oče je to zapisal in povedal v spominih. Vse življenje je pravil iste dogodke enako. Torej ni lagal. Kdor laže po letih govori vsakič drugače. Laž ni intimna opcija poštenjakov. Z zaključek: Levosučneže z vgrajenimi čebinskimi čipi je škoda prepričevati, tudi s trdnimi argumenti, kaj je resnica.

Njim kaj spraviti v glavo, je tako, kot vrtati z aldente špagetom luknjo v betonski zid. Lepa primera sta DZ RS in RTV SLO. Tako gre to, ponosni dediči komunistov, demokratično imenovanih in ne voljenih trojnih funkcionarjev. Na jeziku imate vladavino prava. Zaupajte nam še kriterije tega, da ne bo treba privleči na dan znane kulise, kakor je rekel tovariš Tito v splitskem govoru! Globoko cenim partizane-borce za odpor proti sovražniku in za oisvoboditev. Oboroženi gozdni revolucionarji 1941-1945 niso vredni niti črke, kaj šele spomenikov. V to me je prepričala izpvedna kniga Alberta Svetine od Komunizma do banditizma. Sam je bil v samem vrhu KPS in NOV.   

Aleš Guček, Ljubljana               

Zadnje novice

Sorodne vsebine