Piše: Miha Burger
To Odprto pismo je poziv kateremukoli odločevalcu, še bolj pa kateremukoli kandidatu za odločevalca na kateremkoli nivoju demokratičnega sistema, za razmislek o ukrepanju zaradi obstoječega stanja v Sloveniji, lahko ga za namen lažjega razumevanja tega poziva poimenujem tudi paradoks Nike Kovač, ali kateregakoli »predstavnika« ali »predstavnice« Civilne družbe. Prepričan sem celo, da je to obstoječe stanje že zaradi bližajočih se volitev še toliko bolj kritično ker oddaljuje oz. odvrača državljane od želje in volje po sodelovanju pri reševanju skupnostnih, javnih problemov, torej tudi od kakršnekoli Civilne družbe ali Aktivnega državljanstva.
Nika Kovač je na Siol.net 4. oktobra objavila članek z naslovom »Za mizami kjer se sprejemajo odločitve v EU«. Z večino zapisanega se kot Aktivni državljan strinjam, nekateri stavki so zelo podobni kot kar sem sam pisal v svojih knjigah in člankih na to temo, na primer »-Demokracija ni okostenela in zaprta v lastni mehurček premislekov odtujenih odločevalcev, če vidi civilno družbo in ljudi kot partnerje, ki ji nastavljajo ogledalo z namenom sprejemanja rešitev, ki izboljšujejo življenje vseh ljudi. Razlikuje se od prakse, v kateri so argumentirana kritika in pobude za spremembe razumljene kot nekaj škodoželjnega in slabega, kot nekaj, kar onemogoča delovanje odločevalcev«.
A med vsem, vsaj zame pozitivnim, pa pade v oči nek nenavaden poudarek: »– V zadnjih letih sem bila v mnogih sobah in dvoranah v katerih sprejemajo odločitve….« – torej je bila tam kot »predstavnica« Civilne družbe? Posebej pa to svoje »predstavništvo« še bolj poudari ko zapiše nekje vmes : »–Zato si je prostor ob odločevalskih mizah treba izboriti« (!?). Evo, in tu se pojavi ta paradoks s katerim se spopadam že trideset in več let. In ja, sem vsa ta leta deležen veliko nerazumevanja. Ker moje razumevanje je, eno je posredna, predstavniška demokracija, drugo pa je neposredna demokracija, to je, demokracija brez predstavnikov, je Civilna družba, so Aktivni državljani. Kar lepo stoji v 3. členu naše Ustave in prepričan sem, da potrebujemo obe. In potrebno je postaviti trdne, jasne, zavezujoče temelje za sobivanje, sodelovanje obeh delov demokracije. Posebej sedaj, ko res vsak razumen državljan lahko vidi kako je predstavniška demokracija povsod, ne samo pri nas, v hudi krizi. Torej, kako prebiti ta paradoks, ko pri Niki in večini podobnih »predstavnikov in predstavnic« Civilne družbe, pri vseh sicer hvalevrednih in pozitivnih stremljenjih, ostaja ta želja po sedenju pri odločevalski mizi! Kar večina odločevalcev spretno izkorišča s svojim govorjenjem – evo, saj civilna družba sodeluje za odločevalsko mizo! Saj upoštevamo civilno družbo, saj upoštevamo 3. člen naše ustave. A ja?
Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, se je Civilna družba ali Aktivni državljani, kar množično pojavljala, na različne načine, sem bil tudi sam na svoj način aktiven, a sem že takrat v različnih javnih medijih opozarjal, da je vse to pojavljanje precej stihijsko, brez osnovnih pravil, kdo, kdaj, kako kot Aktivni državljan, kot Civilna družba. Dejstvo je, da je to množično in stihijsko pojavljanje naletelo na t.i. »desni« politični strani na precejšen odpor in negodovanje in dejstvo je, da se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. »levi« politični strani, celo tako močno, da je iz te krepitve zrasla nova stranka, poimenovana Levica. In je zaradi prevlade ideološkega in predvsem hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, v tistem času poniknilo oz. izstopilo iz političnega prostora kar nekaj najbolj znanih obrazov Aktivnega državljanstva. In ta absurd, da je Civilna družba oz. Aktivno državljanstvo nekaj »levičarskega« še kar traja in traja. Ta absurd tudi t.i. »desnica« hote ali nehote neguje.
In sedaj bistvo tega poziva:
Dokler ne bo prihodnji »odločevalec« ali »mandatar« ali »voditelj«, ali bo to ena oseba ali ena skupina ali koalicija, sprejel in udejanil odločitev o ZAPISU, pa naj si bo v Ustavo ali kamorkoli v izvršljivo zakonodajo, torej, še enkrat, v kakršnemkoli ZAPISU kdo!,kdaj!, kako! kot Civilna družba ali Aktivni državljan sodeluje pri reševanju javnih, skupnostnih problemov; in kar je najvažneje, kdaj in kako mora Civilni družbi ali Aktivnemu državljanu odgovarjati katerikoli »odgovorni« – do takrat smo ali v neustavni situaciji glede izvajanja 3. člena Ustave, ali v primežu oz. odvisni od interpretacije kateregakoli trenutnega »odločevalca« ali »mnenjskega voditelja«, ali od interpretacije Nike Kovač, ali pa Mihe Burgerja. Ja, mene, pisca teh vrstic. Seveda se kaže še kakšna možnost, recimo izbris 3. člena Ustave in vzpostavitev totalitarnega režima zmagovalca prihodnjih volitev. Skratka, glede na vse zapisano v tem odstavku, vidim pot k boljši demokraciji v predvolilni zaobljubi potencialnega odločevalca o ZAPISU oz. izvršljivi zakonodaji na osnovi 3. člena Ustave glede kdo, kdaj, kako kot Civilna družba ali Aktivni državljan! Zaobljuba je preprosto več kot samo obljuba, zaobljuba pomeni zapis o odstopu odločevalca, če v določenem roku ne udejani obljube. Kdo ima pogum, da bo dal takšno zaobljubo in na praktičnem primeru še pred volitvami pokaže kako to deluje? Verjamem da bi volivci z veseljem volili takšnega, ki mu to uspe.
Naj pa si za konec sposodim še en stavek iz pričujočega članka Nike Kovač, ki pa je tudi ena od nujnih premis oziroma nujna osnova tega prispevka, to je, poziva k razmisleku kateremukoli odločevalcu, še bolj pa kateremukoli kandidatu za odločevalca na kateremkoli nivoju demokratičnega sistema, torej, stavek iz članka Nike Kovač glasi: »- Ključni so politiki, ki prebijejo zaprtost demokratičnih institucij...« in skromno dodam, – in se s tem tudi izognejo v tem prispevku omenjenemu glavnemu paradoksu, to je, poljubni interpretaciji kdo, kdaj, kako kot Civilna družba ali Aktivni državljan….in odprejo Pot uspešnemu reševanju skupnostnih, javnih problemov. Verjamem, da bi bilo tudi Niki Kovač prav in všeč, če bi se pojavil tak odločevalec.
