18.9 C
Ljubljana
ponedeljek, 2 avgusta, 2021

O povojnem eksodusu iz bivše julijske krajine z drugačnega zornega kota

Kompleksnost in dolgotrajnost eksodusa ter možnosti opcije

Ob neprestanih očitkih Italije o strašni krivici, ki naj bi bila storjena Italijanom s fojbami in z njimi domnevno povezanim načrtnim povojnim etničnim čiščenjem bivše Julijske krajine (Primorske, Istre in Kvarnerja), se strinjam, da je bil povojni eksodus velika tragedija, vendar hkrati tudi zelo kompleksen pojav, ki ga ni mogoče reducirati zgolj na fojbe in etnično čiščenje. Prvi val odhodov se je npr. zgodil ob zlomu fašizma septembra 1943, ko je v strahu pred maščevanjem čez noč odšla glavnina priseljenih fašističnih okupacijskih oblasti z družinami vred (karabinjerji, financarji, upravni in fašistični veljaki, učitelji idr.), ki bi naj jih bilo nekaj deset tisoč. Ti so se vrnili tja, od koder so prišli. Istega leta so po silovitem ameriškem bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, Nemci izselili v Italijo več tisoč preživelih zadrskih Italijanov. Tudi teh ni nihče pregnal, še najmanj kake jugoslovanske oblasti, ker jih takrat še ni bilo, saj so Zadar tedaj upravljali Nemci. Že proti koncu vojne so iz Reke in drugih krajev začeli odhajati premožnejši sloji, tako v strahu pred maščevanjem kot tudi pred komunizmom, od katerega si niso obetali nič dobrega. In ko je postalo jasno, da bo pariška mirovna konferenca prepustila Reko Jugoslaviji in dala Italijanom možnost opcije (svobodne izbire državljanstva), je eksodus z Reke pospešila tudi sama Italija, ki je prek svojega CLN (Comitato di liberazione nazionale) 22. 9. 1945 delila po mestu poziv »naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo konferenca proglasila svojo odločitev (o priključitvi Reke k Jugoslaviji) za dokončno. Z našim odhodom, meščani, bo problem Reke ostal nerešen in na dnevnem redu« (Novi glas, 19. 3. 1998). Torej neke vrste ščuvanje ljudi k izselitvi, ki bi naj diplomate v Parizu streznilo pri njihovem nadaljnem risanju meja v Istri, kar pa se ni izšlo. V strahu pred ponovitvijo zloma, ki ga je z eksodusom doživela Reka, so potem jugoslovanske oblasti uvedle več ukrepov, da bi se to ne ponovilo tudi drugje. Kot npr. sprejetje odloka o zaplembi premoženja samovoljno odhajajočim, omejevanje pravice do optiranja na prebivalce italijanskega porekla, ker so se za odhod odločali tudi Hrvati idr. Vendar, ko je postalo jasno, da bo Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil do leta 1947 pod anglo-ameriško upravo, se je zgodba ponovila in v slabem letu se je iz mesta izselilo prek 25.000 ljudi. Italija, ki je dotlej opogumljala Puljčane, naj vztrajajo, je ob zapečatenju usode mesta prek časopisa Arena di Pola spet pozivala ljudi, naj zapustijo mesto, saj bodo našli »gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada ponudila vso možno pomoč tem širokosrčnim sinovom, ki odhajajo raje v izgnanstvo, kot v suženjstvo in raznarodovanje«. (Novi glas, 20. 4. 1998). Nato se je kuga odhajanja preselila v notranjost Istre in sredi petdesetih let, po ukinitvi STO, končala v Coni B. ko se je, spet na podlagi možnosti opcije po določbah Londonskega memoranduma, izselilo prek 20.000 ljudi. Da ni šlo pri eksodusu zgolj za nasilno etnično čiščenje govori še nekaj drugih okoliščin. Kot prvo dejstvo, da so se ljudje odločali za odhod na podlagi možnosti opcije. Pa da je z eksodusom odšlo tudi okrog 5.000 Slovencev (Primorska srečanja, št. 152/93) in prek deset tisoč Hrvatov, pa čeprav so slednjim ob prestopu meje vsilili prevzem pod fašizmom poitalijančenih imen in priimkov, da bi jih tako lahko predstavili kot Italijane in lažje branili tezo o etničnem čiščenju. In drugič, Italijanov, levičarjev, ki so bili lojalni komunistični Jugoslaviji, ne samo da ni nihče preganjal, ampak jih je režim celo privilegiral z vplivnimi družbenimi položaji ipd., zaradi česar skrajna italijanska desnica pljuva po njih še danes. Tudi sicer se je eksodus iz Cone B zgodil šele deset let po končani vojni, ko je surovost povojnega primitivnega komunizma začela popuščati in so se meje že odprle.

Še nekaj misli o vzrokih povojnih pobojev, fojb in eksodusa

Ob poboju, po oceni resnih zgodovinarjev okrog tri do štiri tisoč Italijanov na prostoru bivše Julijske krajine, in s temi poboji domnevno povezanim eksodusom, je treba našo sosedo spomniti, da je v maščevalnem vzdušju ob koncu vojne prišlo še do mnogo bolj krutih obračunov, kot npr. Dresden, Hirošima in Nagasaki z več sto tisoč mrtvimi, pa množični poboji fašistov v Milanu in okolici, pregon okrog dvanajstih milijonov Nemcev iz Vzhodne Evrope idr. S čemer ne mislim opravičevati navedenega nasilja in zločinov, vendar nas ljudski rek opozarja, »da kdor seje veter, žanje vihar«. K čemur bi dodal še to, da je ob zlomu fašizma jeseni 1943 na prostoru med Trstom in Puljem kar še naprej operiralo okrog 15.000 oboroženih fašistov, ki so se pridružili Nemcem in predstavljali udarno pest pri pacifikaciji uporniške Julijske krajine (bataljon Mussolini, nekaj bataljonov divizije Decima Mas, regimenti D,Annunzio in Trieste idr.), ki so si okrvavili roke s krutimi zločini (Primorska srečanja št. 152/93). In, tretjič, je bil v Jugoslaviji to čas primitivnega in surovega povojnega revolucionarnega nasilja, ko je režim udaril po lastnem ljudstvu še drugače kot po Italijanih, saj je bilo po podatkih iz poročila Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini januarja 1951, v času od maja 1945 do leta 1951, pobitih okrog 568.000 ljudi, to je za 70 srebrnic ali pravi genocid, in še 3,777.000 zaprtih ali obsojenih na prisilno delo v več sto jugoslovanskih gulagih (Reporter, 24. 10. 2016). V Sloveniji pa je po podatkih dr. Milka Mikole znašala bilanca tega nasilja okrog 14.000 pretežno zunajsodno pobitih Slovencev in okrog 100.000 pripadnikov ostalih jugoslovanskih narodov, pometanih v kraška brezna in odslužene rudniške jaške, zagrebljenih z buldožerji v protitankovske jarke ipd., pa 25.000 političnih zapornikov in od tega 15.000 obsojenih, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženje itn. O prepletanju maščevanja zaradi prestanega gorja pod fašizmom, nacionalne nestrpnosti in povojnega revolucionarnega nasilja govori tudi poročilo mešane slovensko – italijanske kulturno – zgodovinske komisije, ki v točki 11 pravi, da je do tega nasilja prišlo »iz prizadevanja za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače, tudi ne glede na osebno odgovornost, povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo in z italijansko državo. Kot tudi iz prizadevanja za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine Jugoslaviji«. Prof. dr. Jože Pirjevec pa je še opozoril (Primorski dnevnik, 15. 6. 2000), »da italijanske enklave na vzhodni obali Jadrana niso bile kos izzivom, ki jih je prinesel preporod slovenskega in hrvaškega naroda, in so to svojo vzvišeno držo prenašale na nove rodove ter tako zamudile priložnost za pameten dialog s sosedi«. Italijanski pesnik Biaggio Marin pa je svojim rojakom poočital celo, da so mnogi odšli, ker niso želeli »postati sužnji tistih, ki so bili vedno sužnji po imenu, definiciji in funkciji« (Primorska srečanja, št. 152/93). Tako eksodusa, spričo navedenega, ne bo mogoče v nobenem primeru reducirati zgolj na etnično čiščenje, pa naj si Italija to še tako prizadeva, ker jo navedena dejstva demantirajo.
 Milan Gregorič, Koper, 27. 2. 2019

Zadnje novice

Sorodne vsebine