Piše: Frančiška Buttolo
To, kar se dogaja ob vračanju udbovskih metod zastraševanja posameznikov, ki se v naši družbi vedejo tako, kot da imamo tradicionalno zahodnoevropsko demokracijo, je prestrašilo veliko število Slovencev in slovenskih državljanov. Dr. Jože Možina in upokojenci, ki so se vračali s protesta v Ljubljani nazaj v Maribor, so znak totalitarnega bistva politike sedanje vlade. Že samo zaradi teh dveh dogodkov bi moral dr. Robert Golob odstopiti. Na oblasti pa ostaja verjetno samo zaradi tega, ker je vračanje udbe v vsakdanje življenje slovenskih državljanov eden glavnih ciljev njegove vladne ekipe. Saj drugače ni mogoče razumeti dejstva, da se predsednik vlade nobeni od imenovanih žrtev najnovejšega nezaslišanega udbovskega kršenja človekove pravice do svobodnega življenja v primeru, ko ni storil nikakršnega prekrška ali kaznivega dejanja. Delovanje udbe v demokratični državi je namreč eden najhujših načinov izvajanja državnega terorizma nad nedolžnimi državljani. Ampak v Sloveniji je to očitno ponovno v veliki modi. Mar ni dovolj že to, da nam pod različnimi pretvezami, kot da nas varujejo in branijo pred spletnimi nespodobnostmi, razne Anke, Ančice in Anuške brskajo po osebni pošti? Mar nam ne zadošča več samo spletna udba?
Še vse bi razumela, v tej naši družbi, z njenimi skrajno zapletenimi političnimi problemi, ki jih verjetno ne bomo mogli nikoli rešiti tako, da bi bila Slovenija dovolj samostojna in pretežno slovenska. Da ne bi bila samo najbolj zahodni del tesno povezanih držav jugovzhodne (balkanske) regije EU, torej nekaj podobnega, kot je bila Jugoslavija.
Povsem razumem tisti del slovenskih državljanov (vsaj pol slovenskega prebivalstva), ki si najbolj želi nekakšne nove Jugoslavije. Večinoma niso slovenskega porekla, njihova prava domovina pa Slovenija ni – in ne bo nikoli. To pa ne pomeni, da v resnici niso dobri, delavni in pošteni ljudje.
Prav tako razumem, da pogosto zelo razgledani in demokratični menedžerji in vodilni strokovnjaki v določenih podjetjih mirno sprejemajo tudi najbolj nedemokratične zahteve kake diktatorske vladne politike. Da jo javno podpirajo, ali pa se nad njo – kot da nimajo sramote in vesti – celo navdušujejo. Saj si vendar znam predstavljati, kako ti je, če si odgovoren za nekaj sto – ali celo nekaj tisoč – zaposlenih, ki morajo na koncu meseca prejeti plačo, če je le mogoče, raje malo večjo, ker se vse draži, kot pa manjšo. Tovrstna prilagodljivost vodilnih delavcev oziroma strokovnjakov se ni nikakršen dokaz, da so obsojanja vredni. Prej nasprotno, da so zaupanja vredni menedžerji, še vedno vredni vsega spoštovanja.
Samo ene vrste ljudi ne razumem in je ne prenašam – to so udbovci. Ti so največkrat povsem nepomembni uslužbenci tajne policije, pogosto slabo plačani uradniki, ki jim v resnici ni potrebno niti to, da se prilagajajo politiki, niti to, da jo vodijo ali v njej kakorkoli sodelujejo. Svoje delo opravljajo skrajno brezobzirno in z vidnim užitkom, še zlasti v primerih, ko se lahko izživljajo nad ljudmi, ki so v javnosti cenjeni in spoštovani. Ne, teh ljudi, udbovcev, res ne morem razumeti. Kljub temu da so jim njihovo umazano delo naročili v vrhu državne tajne policije. Navsezadnje, saj so tudi veliki prodajalci drog pogosto ugledni in iz visokih družbenih krogov, pa to za razpečevalce ne more biti opravičilo za njihovo zavajanje otrok, da droge ne škodujejo, če jih znamo jemati. Sama pa uvrščam udbovce v isto skupino kriminalcev kot teroriste, pedofile in prodajalce mamil otrokom. Očitno pa za dr. Roberta Goloba ta vrsta ljudi, tako družbeno uveljavljena v komunistični Jugoslaviji, ni problematična. Prav nasprotno, vsaj tako se mi dozdeva, dr. Golob je prepričan, da je v njegovi vladi nepogrešljiva.
