Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Bog daj, da se motim, a po prvih medijskih informacijah o glavnih nazorskih značilnostih novega papeža Leona XIV., sem se dobesedno prestrašila. Očitno postaja Vatikan eden glavnih sedežev marksističnega multikulturnega globalizma, tako imenovane Sorosove odprte družbe.
Potem, ko so številni marksisti z največjim veselje ugotovili, tudi v Sloveniji, da je bil pokojni papež Frančišek prvi marksistični papež, in da je v času njegovega papeževanja sprejela Cerkev velik del sorosovskega socializma (odprte družbe), se takšni – odprti – Cerkvi obeta še dolga prihodnost.
Pri svojem bolj čustvenem, nekako hipijevskem ali sorosovskem marksizmu odprte družbe, se je papež Frančišek opiral predvsem na čustvene metode najbolj preprostih marksističnih multikulturnih aktivistov, kakršna je na primer kraljica zelenih totalitarnih ideologij Greta Thunberg. Papež Frančišek ni nikoli ukazal, naj države EU nehajo skrbeti za svoje državljane in naj skrbijo raje za tretji svet, res pa tudi ni nikoli niti omenil, naj skrbijo države za tretji svet toliko, kolikor morejo. Kot da evropski avtohtoni prebivalci zanj niso bili nič drugega kot razvajeni in sebični izkoriščevalci revnih iz tretjega sveta.
Včasih se je zdelo, kot da je bila edina skrb papeža Frančiška samo tretji svet. Zahodna Evropa pa je bila zanj, tako ga je bilo mogoče razumeti, samo še prostor, ki bi ga morali čimprej zasesti novi prebivalci, najprej milijoni ubogih iz Afrike in Azije. Kako bi se pri tem počutili avtohtoni prebivalci držav EU, ne, to ni zanimalo niti papeža Frančiška niti njegove Cerkve.
Dan za dnem smo v medijih poslušali samo papeževe kritike zahodne politike in zahodnega načina življenja, čeprav je bilo – in je prav tako zdaj – jasno, da tudi politike tretjega sveta niso najbolj poštene in da največkrat niso ideološko sprejemljive, vsaj s krščanskega moralnega gledišča, nikakor. Zakaj bi morali prav narodi držav v EU poravnati vse zmote in krivice, ki jih sami sebi storijo v tretjem svetu, kot je želel papež Frančišek, pa ni bio jasno. Morda je v samozanikanju in samouničenju Zahoda zadnji pokojni papež videl uresničitev marksističnega mutikulturnega globalizma, v resnici komunizma tako imenovane Sorosove odprte družbe, čiste fikcije tega spretnega bankirja.
Na veliko srečo Zahoda so ostale želje in sanje po komunistični družbi papeža Frančiška neuresničene, tudi ne dovolj jasno definirane, še najbolj podobne močnemu socialnemu čustvu. Ta nejasnost papeža Frančiška za obstoj zahodne civilizacije pa sploh ni bila tako slaba. Zaradi nje je ostalo vse, kar je hotel papež Frančišek spremeniti v EU, bolj ali manj samo njegova želja, ideal preprostih želja in čustev nekega preprostega marksističnega papeža. Kajti za pravo marksistično revolucijo je potrebno predvsem dvoje – marksistični teorija in praksa. To dvoje pa – kolikor lahko sklepamo po prvih informacijah v medijih – sodi med glavne odlike “vatikanske doktrine” novega papeža – Leona XIV.
Zato se bo z novim papežem Leonom XIV. v Cerkvi veliko spremenilo, čeprav je – diplomatsko – izjavil, da ne bo spremenil glavne usmeritve papeževanja svojega predhodnika. Saj niti ne bo potrebno spreminjati smeri, napotitev Cerkve v komunizem je izvedel na ravni populizma (čustev) že papež Frančišek. Seveda pa bo potrebno končati zgolj čustveno kazanje potrebe po globalnem socializmu. Novi papež Leon XIV. bo konkretno uresničeval reševanje delavstva. Kot smo izvedeli iz medijev, je glavna moralna dolžnost novega papeža Leona XIV. pomagati svetovnemu delavskemu razredu, ker je izkoriščan. Gre torej za staro komunistično revolucionarno ideologijo. Ker Leon XIV. ni preprosta oseba, kot je bil njegov predhodnik, temveč vrhunski marksistični teoretik vloge Cerkve v mednarodnih delavskih gibanjih, zlasti v tretjem svetu, lahko pričakujemo na Zahodu velike spremembe v Cerkvi, njeno popolno preobrazbo v smeri marksizma, multikulturnosti in globalizma.
Zato smo lahko prepričani, da novi papež Leon XIV. ne bo več ostajal samo pri željah in sanjah, ko bo šlo za uresničitev njegovih komunističnih ciljev v Cerkvi, ki jo vodi. Do zadnjega diha si bo prizadeval za to, da bi Cerkev prevzela vodilno vlogo v sodobnih zmagah globalnega DELAVSKEGA RAZREDA. V resnici si bo prizadeval za komunistično svetovno oblast z bankirskimi predstavniki. Tako bo Leon XIV. uresničil želje in sanje svojega predhodnika, preprostega pastirja Cerkve papeža Frančiška. Zato, ker Leon XIV. obvlada teorijo in prakso pohoda delavskega razreda na oblast.
Skoraj prepričani smo lahko, da bo tudi v Sloveniji Cerkev pod vodstvom papeža Leona XIV. – skupaj s komunistično oblastjo – poskrbela, da bo vsaj tretjina slovenskega prebivalstva, ker bo Slovenija prav kmalu v bankrotu, obtožena rasizma in nacizma, še posebno v stranki SDS. Te državljane bo slovenska oblast, z vodilnimi komunisti, kakršni so v sedanji vladi, kaznovala z lakoto, boleznimi, bedo in smrtjo, da bo ostalo dovolj denarja za komunistično oblast in njene podpornike. Podobno kot v Sloveniji bo tudi v drugih državah EU. Na primer, v Nemčiji je obtožena nacizma že skoraj četrtina prebivalstva, ker menda podpirajo “naciste” in “rasiste”v stranki AfD. In ko poskušamo preproste ljudi, kako v lokalih javno govorijo, da sovražijo Janeza Janšo, moramo vedeti, kako zelo se ti siromaki bojijo, da bodo v prihajajočem komunizmu morali trpeti revščino, če ne bodo imeli dokazov, da so se – tako kot njihovi predniki proti nacizmu in fašizmu – borili proti Janezu Janši.
Da, tudi v sedanji, novi “zvezi borcev” so v glavnem borci proti Janezu Janši. Popolna norost, ampak nekako je Kučanova partija morala določiti, katerih skupin državljanov se bo partijska oblast v Sloveniji lahko v hipu za vedno znebila, da bo v primeru bankrota Slovenije za komuniste in njihove podpornike še ostalo dovolj vsega za sorazmerno dobro življenje komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Seveda pa slovenska Cerkev ne bo več proti komunistom, kot je bila v drugi svetovni vojni. Vatikan, zlasti z novim papežem, jo bo obvaroval, da bi ponovila svojo nekdanjo “zmoto”. Tokrat bo tudi Vatikan na strani komunistov. Zato se preprosti Slovenci tako zelo bojijo, da bodo kmalu ONI tisti – novi – “pobiti domobranci”, ki jim bodo komunisti tudi mučili družine, jih izganjali v tujino, njihovim potomcem pa odvzeli praktično vse državljanske pravice. Tako bo. Nič drugače. Predsednica države Nataša Pirc Musar je že nagradila potomce ORGANIZACIJE KOMUNISTIČNIH BORCEV, v velikem številu najhujših komunističnih množičnih zločincev, ki bodo z velikim navdušenjem nadaljevali “žlahtno” in “kulturno” partijsko bratomorno zločinsko tradicijo komunističnih pobojev slovenskih domoljubov, tokrat večinoma podpornikov SDS in Janeza Janše. Lahko nas je strah prihodnjih štirih let. Cerkev pa nam, slovenskim domoljubom, ne bo več stala ob strani. Tudi ona bo del komunistične oblasti. Sam Bog nam pomagaj!
