Piše: Frančiška Buttolo
V enem svojih zadnjih člankov – Sporočila, ki segajo onstran blagoslova – je nekdanja ministrica za kulturo, gospa Majda Širca o škodljivosti molitve slovenskih vernih fantov in mož v središču Ljubljane opozorila, da ni prav, ker je ta molitev potekala brez žensk. Takšna molitev naj bi menda ogrozila prav vse pridobitve slovenske ženske emancipacije, pa še preveč naj bi dišala po fašizmu. Takole je zapisala: “V petkovi molitvi rožnega venca ni imela svojega prostora. Tam so nagovarjali može in fante, ki so prvi poklicani, da bodo naši voditelji.”
Prav vesela sem bila tega feminističnega članka nekdanje kulturne ministrice, prav takšne umetnostne zgodovinarke, kakršna je njena sedanja kolegica dr. Asta Vrečko. V tem njenem – neverjetno dolgem – zagovoru boja za žensko emancipacijo na Slovenskem je zbranega veliko zgodovinskega “materiala” o domnevni škodljivosti slovenskih vernih fantov in mož skoraj skozi vso novejšo zgodovino Slovencev, tako tragično podrejenih zahodni, katoliški, Cerkvi – namesto centralnemu komiteju komunistične partije v Moskvi (ali kaj?).
Drugače si namreč skoraj ne moremo predstavljati, zakaj je gospa Širca, prav pretresena, skoraj v solzah, naštela za celo črno parado napak in velikih grehov, tudi zločinov, ki so se zgodili na verni strani slovenske preteklosti, vdani katoliški Cerkvi, in ki je zavračala komunizem oziroma komuniste. Kdo pa trdi, da je bilo v pretežno katoliški Sloveniji vedno vse najboljše in najlepše, preden so se pojavili komunisti? Še najmanj pa tako misli slovensko cerkveno vodstvo. Včasih sem že kar jezna, toliko razumevanja – in celo sočutja – ima za skrajno levo stran, še posebno pa v politiki (na primer v NSi, pa tudi v SDS in v desnih medijih). Naj bo to vendarle jasno, ko gre za strpnost slovenske Cerkve . Namreč, če na levici verjamejo, da slovenska Cerkev ni za spravo, potem so slepi in gluhi, predvsem pa še vedno prav takšni komunisti, kakršni so bili Tito, Kardelj, Kidrič in številni drugi. Vendar pa zdajle ne bi še sama naštevala preteklih komunističnih “vrlin”, tako kot je gospa Širca v svojem članku naštevala vrline Cerkve. Saj vsi poznamo “vrline” in zločine, zaradi katerih so se Tito, eden največjih vojnih in povojnih zločincev na Balkanu, in njegovi pomočniki postavili na pravo stran zgodovine, takoj ko jim je uspel satanski manever s pokoli – predvsem katoliških vernikov (tudi otrok, nosečnic, starčkov, podobno kot ob sedanjih muslimanskih terorističnih napadih) – v prvih dveh letih druge svetovne vojne, da so ti, nestečni slovenski verniki, v nujni samoobrambi zaprosili za pomoč celo okupatorja. Kaj pa naj bi bili storili? Naj bi pomagali komunistim pobiti se preostanek katoliških vernikov, tudi v svojih druzinah?
Eh, žalostna je slovenska komunistična zgodovina. Komunistični zločin na komunistični zločin, pa še velika mera zgodovinske laži, in Titova partija je bila na PRAVI STRANI ZGODOVINE.
Predvsem pa je prišla partija s svojimi zločini na pravi strani zgodovine na OBLAST. Prišla je na oblast, ki jo ima še vedno. Le da se potomci jugoslovanske partije zdaj borijo drugače proti slovenskim vernikom in njihovi Cerkvi. Tako se borijo, da spuščajo, skladno z dogovorom s skrajnim levim delom oblasti v EU, na tisoče ilegalnih migrantov čez odprto mejo v Slovenijo. Pa čeprav ima naša država že zdaj skoraj polovico državljanov in prebivalcev s stalnim prebivališčem v naši državi neslovenskega porekla, predvsem priseljencev z Balkana.
Dejstvo je, da so med večinoma muslimanskimi migranti predvsem fantje in možje, tudi s prepričanjem, da ima mož lahko več zena. Ali si zato slovenske feministke tako prizadevajo, da bi ti migranti – skupaj s slovenskimi emancipiranimi ženskami – na sončni strani Alp ustvarili novo družbo, boljšo od tradicionalne katoliške? Ali si nase feministke prizadevajo celo za večjo rodnost v Sloveniji, revni z avtohtonim slovenskim prebivalstvom, večinoma vernim, ki ga ježe tako močno – do konca – zdesetkala surova komunistična politika, da praktično že izumrl. Včasih se zdi, da naše državljane najvidnejše jugonostalgične marksistične globalistke počasi, počasi že privajajo tudi na “multifeministično” – razširjeno – haremsko družino, verjetno podobno tisti, v samem vrhu sedanje slovenske politike.
Ne, ne bi niti omenila vsega naštetega, pa me je opogumila gospa Širca, ki se tako neizmerno boji, kaj bo, če bodo slovenski fantje in možje javno molili. Ne morem reči, da mi to ugaja, saj je zame vera predvsem nekaj zelo zasebnega, intimnega, ampak MORAM pa povedati, da nevarno za Slovence nikakor ni, če javno molijo in pri tem nikogar ne žalijo, kot se je to zgodilo z javnim opozarjanjem, da je splav umor. Splav, opravljen še pravem času, dovolj zgodaj, ni umor – razen za pripadnike nekaterih ver. Ampak ti nimajo pravice simbolno kazati s prstom na “morilke” otrok. To je po mojem prepričanju celo kaznivo.
Bolj kot mirna javna molitev pa je nevarno to, da sedanja komunistična oziroma neokomunistična oblast – s številnimi skrajnimi feministkami – v demografsko skoraj že bankrotirano Slovenijo na stežaj odpira svojo mejo in spušča v našo mlado državo tisoče in tisoče ilegalnih migrantov, večinoma SKRAJNIH MUSLIMANOV. To pa je res v skladu z vsemi zahodnimi feminističnimi načeli, mar ne, gospa Širca?
Najprej harem, nato posiljevanje brez vsakršne možnosti splava, nato pa rezanje vratov vsem nepokornim – ženskam in moškim, tudi nosečnicam in dojenčkom. To pa je slovenska prihodnost, mar ne, vi, potomci komunistov, pripadniki množice Sorosovih marksističnih multikulturnih in globalističnih nevladnih organizacij za odprto družbo – v vseh vejah slovenske politike in tudi sedanje vlade, mar ne? Saj ste nori. Da, tako mislim, natanko tako. Saj vendar gledam poročila naše skoraj samo še muslimanom naklonjene javne televizije.
Ampak – ali slovenska komunistična elita (z desetinami, morda že stotinami, graščin na slovensko-italijanski meji) tudi zaradi vsega tega, ker se zaveda, da je komunizem že skoraj uničil Slovenijo, vse bolj zanika tudi italijansko-slovensko mejo? Mislim, da je tako. In tudi za to zanikanje so najbolj zaslužne prav marksistične feministke, na primer v slovenski zgodovinski stroki in v samem vrhu države.
Njim, tem slovenskim feministkam, se morajo Slovenci dveh Goric zahvaliti za skorajšnje eno samo italijansko- slovensko mesto multikulturne kulture EU (nikakor evropske kulture, da ne bo pomote, evropsko kulturo oblast v EU na vso moč uničuje, ker je zanjo preveč nacionalistična). Da, zaradi tega marksističnega sprejemanja ilegalnih migrantov, večinoma muslimanskih fantov in mož (vojakov?) se je zareklo eni od vodilnih slovenskih marksističnih feministk – predsednici države naj se Slovenci v zamejstvu – tako, da Italijo priznajo za svojo domovino, menda zlijejo z italijansko večino, ali kako? Tej marksistični feministki se moramo zahvaliti, ker je “multikultivirala” zamejske Slovence v Italiji, ko jim je – nehote – zažugala, naj ne zganjajo cirkusa z vztrajanjem, da je njihova domovina Slovenija. Menda je bilo to žuganje le LAPSUS, ampak pregovor nas uči, da usta večkrat govore, česar polno je srce.
Ne more in ne more gospa Širca sprejeti neslutene škodljivosti zbiranja slovenskih fantov in mož ob jutranji molitvi v središču Ljubljane. V njenem kulturnozgodovinskem pregledu zgrešene politike slovenske katoliške cerkve do feminizma v predpreteklem in preteklem stoletju, še bolj pa v sedanjem, je vse polno zelo čustvenega zavračanja vseh mogočih grozot in strahot, ki jih je mogoče naprtiti slovenski katoliški cerkvi in njenim vernikom. Najhujši od vseh njenih “zločinov” pa je priznanje, da brez slovenskih vernih fantov in mož ne bo slovenskega naroda. Kot da so Cerkev in slovenski verni fantje in možje pozabili, da so enakovredni del slovenskega naroda tudi ženske. Da, predvsem emancipirane ženske, ki so bile že od tovarišic komunistk iz prve polovice 20. stoletja med prvimi borkami za žensko enakopravnost.
Tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije (1991) pa so te skrajno leve borke za žensko enakopravnost ponosno zavzele visoke položaje v številnih, še vedno komunističnih oziroma marksistično globalističnih (Sorosovih) nevladnih organizacijah – doma in v svetu. Na domači sceni, so prve tudi na politični oblasto, npr. v parlamentu, na ustavnem sodišču, ob boku predsednika vlade, v ministrstvu za “solidarno” minimalno pomoč starim (ki ga vodi ustanovitelj instituta 8. marec) in – še najbolj brezobzirno – v kulturnem ministrstvu za odstranitev vseh “božjih” znamenj slovenske osamosvojitve (muzejev, knjig – in celo državnih mej, zadnje čase npr. z združitvijo slovenske kulture z italijansko v obeh Goricah. Saj bomo – navsezadnje imeli tudi v EU eno samo kulturo, multikulturno seveda.
Da, ženske v petkovi molitvi rožnega venca res niso imele svojega prostora. Tam so nagovarjali može in fante, ki so prvi poklicani, da bodo naši voditelji. V Mirovnem inštitutu in v še enainštiridesetih slovenskih nevladnih organizacijah pa so Slovence nagovarjali k sprijaznjenju s tem, da moramo biti politično vedno na strani muslimanov, tudi ko so teroristi in teroristični zločinci. Pa ni njihovega odziva nihče prepovedal. Verjetno ta poziv tudi gospe Širca ni motil. Sama pa ne razumem kako se more marksistična feministka tako navduševati nad muslimani, ki so tako daleč od sprejemanja marksistične ženske emancipacije, kot je Zemlja daleč od Sonca.
