6.5 C
Ljubljana
nedelja, 28 februarja, 2021

Misli k polemiki o Škorčevi satiri: Noč na zemljo, mrak na oči

»Spominjam se, da sem se v tiste dni ukvarjal z dolgo razpravo: ,o uporabi delavskih otrok.’ Z enim mahom sem nameraval rešiti socialno vprašanje. To je bila vsebina moje modrosti: Največja nevarnost za moderno družbo je velikanska prirast delavskih otrok … Človek, ki je sam in svoboden, ki prepeva v krčmi, ali se valja v pocestnem blatu, ni nevaren nikomur; nevaren je šele, kadar je trezen in sedi za mizo v kakšni vlažni izbi in ugleda, kadar se ozre, poželjive, lačne otroške oči. V tistih lačnih otroških očeh je studenec nevarnosti …

Čemu veliko premišljanja? Stvar je jasna in trdno sem prepričan, da razodenem misel tisočerih src, če spregovorim: Prebitek delavskih otrok se ne da uporabiti bolje človeštvu v prid, kot da se ta nežna, fina telesca s pametno rejo in vestno metodo pripravijo kot delikat/es/na hrana višjemu sloju. Človeško meso nima nič manj hranilnih snovi kot živalsko in povrh vsega je slastnejše, kar potrjujejo mnoga dokazila; posebno okusno in nežno je meso polnih otroških lic in rok; pomisliti je tudi treba, da bi se dale z marljivo vzrejo vzgojiti nove, redke in drage pasme, kakor se je posrečilo živinorejcem pri perutnini in govedu … Treba je priznati, da bi bila to le hrana višjih, imovitih krogov; že samo blago bi ne bilo poceni, vzreja tistih izsušenih telesc bi bila draga in zahtevna. Od začetka bi se morda komu upiralo, če bi zagledal pred sabo, med solato in omakami, jasne oblike svojega rodu; zato bi bilo koristno, da bi uživala prva generacija to delikateso na nekoliko obzirnejši, takorekoč prikrit način, recimo s papriko v gosti omaki. Sčasoma bi pomisleki utihnili; človeštvo je storilo že toliko znamenitih korakov, zakaj bi ne storilo še tega? — Razdeliti bi bilo treba silno vojsko, ki šumi tam doli in že bije s kladvi in sekirami na železna vrata družbe, v dvoje vrst: plemensko in suženjsko. Plemenska vrsta bi skrbela prvič za ohranitev suženjske vrste, drugič za oskrbovanje višjih krogov z nežno hrano. Suženjska vrsta bi živela po poljih in v tovarnah; razplemenjeni v zgodnji mladosti bi dremali sužnji v potrpežljivosti in poslušnosti, brez skrbí in brez misli in brez hrepenenja; to bi ne bila več vojska, bila bi čreda okornih, debelih, na mrtvo delo navajenih kastratov … obširen in natančen je bil moj sistem, dodobra premišljen in globoko utemeljen; ne vem, kje se je izgubil ta moj rokopis …

Tak je bil moj smeh… Prvo, kar sem občutil, ko sem se predramil, je bil neizmeren sram … in spoznal sem, kako nizko in blatno je bilo vse, kar sem mislil prej, da je moja čednost in veličina: ko sem videl vso bedo in trpljenje, ves pekel življenja in se mi je zdelo, da je najboljše, če se krohočem in smejem. Ne samo najboljše, temveč edino primerno – kot znamenje vzvišenega duha, ki je dosegel spoznanje … Kakšna ostudnost! Če srečam dandanes koga od teh, ki sem jim bil nekoč podoben, me spreleti mraz.«

  Ivan Cankar, Nina. Tretja noč. (odl.)

                                                       »noč do jutra«

Odlomek iz Nine (1906), ki sem ga malce okrajšal in posodobil, je groteskna satira, katere avtor je Cankar, pravzaprav njegov prvoosebni pripovedovalec, ki hkrati vendarle ni Cankar. Je le eden od mnogih Cankarjevih literarnih likov.

Predlog, ki ga razvije pripovedovalec, je satirični posmeh nemočnim socialnim projektom, ki so se bodisi v imenu države ali v okrilju političnih strank ali ,napredne družbene misli’ lotevali izkoreninjanja bede v tedanjem času in družbi.

Satira, objavljena v »Demokraciji«, ki je bila deležna pogroma v zadnjih tednih, pa je sarkastičen posmeh nemoči evropskih institucij (in vsake države posebej) spričo iracionalnega tretmaja migracij, ki ga vsiljujejo (v imenu ,pravne države’) poglavitni aktivisti in poborniki NWO. Ti trdijo: ilegalnih migracij ni. »Nihče ni ilegalen«, je parola, ki so jo že pred časom razkričale skrajno leve domače NVO. Toda to pomeni le, da po njihovem prepričanju početje ilegalnih migrantov nikakor ne sme biti sankcionirano po veljavnih državnih zakonih, saj bi sankcije nujno zadevale tudi tiste, ki to početje pospešujejo, organizirajo in z njim služijo – kajpak te iste NVO. Prav njihovo nezakonito početje in ne Škorčevo satiro na nemoč Evrope, da se strezni ter uredi pretok ljudi, bi morali preganjati po zakonu. Res da je tekst satirika Škorca za marsikoga ponesrečen, morda se je celo sam prebudil in si rekel kot prvoosebni pripovedovalec v Cankarjevi Nini: »Kakšna ostudnost!«. Toda tudi on (Škorc) je pravzaprav aktiviral – in kontaminiral – zgolj svojega prvoosebnega pripovedovalca. Če koga, je treba sodno preganjati fiktivni lik pripovedovalca samega. Če kdaj, bi treba v zgornjem (Cankarjevem) primeru storiti enako. S fikcijo in fiktivnim govorcem je mogoč zgolj fiktivni obračun. Vse drugo je bodisi cenzura ali pa kar odkrita zloraba represivnih vzvodov oblasti. Res se lahko vprašamo, kako daleč nazaj (od leta 1906, ko je brez hujših zapletov izšel Cankarjev roman Nina in v njem ostudni odlomek, ki sem ga, rahlo prirejenega in okrajšanega, citiral zgoraj) smo zdrsnili v našem dušebrižništvu.

Zadnje novice

Sorodne vsebine