Eno še o kužkih zdaj razdrimo,
dosti majhnih je, ki bi postali
radi vsi veliki, če bi znali,
besni so, če jih preveč motrimo.
Lajajo, ker se pomembni zdijo
in ker vase je premalo vere,
je do pravih psov preveč zamere,
cucki lajajo zato, norijo.
Pes čuvaj da kriv je njih pogube,
njihova je majhnost njega delo,
bi brez njega cucki vsi veselo
lajali, a zdaj so čiste zgube.
Zbirajo se cucki v trop zgubljeni,
iščejo si glavnega med sabo,
ki bi bil za silo vsaj za rabo,
a so že napol vsi razkropljeni.
Pes rjavec niti več ne laja,
šarplaninec zbegan le še teka,
ni zdravila pravega več, leka,
lasten ego cuckom vsem nagaja.
Še posebej psičke da so takšne,
se prepričati je vsem mogoče,
so ihtave, besne, da je vroče,
na pogled uborne in še kakšne.
Ena sploh bila bi zvezda rada,
ta ne cuckom ne ljudem ni mila,
razdiralna jo poganja sila,
ni ne čedna, pametna ne mlada.
Besno prav nemilo vedno laja,
s kom da ne bi nikdar šla v navezo,
sama sebi dala je zavezo,
upajoč, da komu s tem ugaja.
Novo ko zalaja zdaj vizijo,
da na levo si počeše dlako,
lastno pasjo prejkone navlako
zvleče v nepovratno polomijo.
