Srečal sem jo, ubogo mater milo,
ko pred pragom je jadikovala,
gnev in bes od sebe scela dala,
milo se mi je ob tem storilo.
Ni povedala, da nje sinovi
so čez prag jo vrgli, mater staro,
odslovili kot odvečno šaro,
da med njo in njimi so zidovi.
Je nad drugim raje potožila,
saj pred lastnim pragom je boleče,
se pridušala je prav skeleče,
zdaj zapečkarica mati mila.
Da gospodarica ni več danes,
ni sinov in vnukov okrivila,
ampak v zmedi spet je mati mila
vpila, da je krivec sosed Janez.
Kdo bo revici lahko pomagal,
ni bilo mi jasno, kot ni tebi,
vsak le najprej naj začne pri sebi,
sicer kakor ona prej omaga.
