V breg prilezel spet je Hropež sivi,
ta je pri sosedu, odkar pomnim,
drugega se psa sploh več ne spomnim,
skorajda omagal je na njivi.
Se po snegu je na dve opiral
palici, bolj berglama podobni,
hotel je dajati vtis sodobni,
pa je komajda navzgor zlaviral.
Kaj sploh lazi še okrog starina,
vprašal me prijatelj je razumno,
bi bilo odnehati pogumno,
saj je videti kot ostalina.
Tiho bodi, rekel sem, nesrečo
večjo še boš videl, ko zatuli,
ko med množico se Hropež vštuli
in zapoje arijo rdečo.
Mar rdeče peti je mogoče?
Oh, seveda, canto italiano,
po fašistično á la balcano,
bo zatulil, da bo vsem kar vroče.
Toda publiko je razočaral,
skušal tuliti je Hropež sivi,
pa glasovi so neubogljivi,
ni nikogar z glasom več prevaral.
Tale je odslužil, je pripomnil
moj prijatelj, videz res ne vara,
tega niti lasten glas ne mara,
da bo konec, sam ga je opomnil.
Letos je še hropel Hropež stari,
zadnjo pa že napovedal bitko,
pričakuje le usodo bridko,
vsem je jasno: Hropež je v okvari.
