Piše: Franc Mihič
Matija Maček, vodja OZNE, je po vojni povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
Franc Sever – Franta je v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV, dne 14.04.2013, povedal, da mu je Maček zabičal, da mora molčati o težkem življenju v SZ. Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, so po vrnitvi torej zavajali ljudi. Vsem, ki se bodo uprli okupatorju in se bodo borili za zmago v revoluciji so obljubili, da bo po zmagi revolucije življenje lepše.
Vodstvo NOB, ki ga je vodil Boris Kidrič, predsednik KPS, je ljudem obljubilo: »Ko zmagamo, ne bo več izkoriščanja, vse bo naše, naša bo oblast, delu čast in oblast!« Take obljube je partija obljubila vsem, ki se bodo borili za zmago revolucije v državljanski vojni. Te obljube so bile borcem glavni motiv. Brez interesa in podpore Stalina, voditelja svetovnega gibanja komunizma, Jugoslavija ne bi postala njegovo interesno področje za širitev komunizma. Obljuba vodstva KPS, da bo po zmagi revolucije življenje lepše kot je že v SZ, je bila velika prevara, podcenjevanje naroda, predvsem tistih, ki so zaupali vodstvu KPS. To prevaro so drago plačali tako tisti, ki so verjeli in zaupali obljubam vodilnih komunistov in seveda tisti, ki niso zaupali obljubam komunistov in so se bali Stalinovega komunizma.
Zaradi lažne obljube vodilnih slovenskih komunistov in ob podpori Stalina je zmagala revolucija. Žrtve naroda so bile zato ogromne. Partija je edina v Evropi s silo uvedla enopartijski režim po vzoru Stalinove enopartijske diktature. Slovenci, ki obljubam partije niso verjeli in so pokazali, da se bojijo Stalina, so bili oklicani za potencialne izdajalce naroda in bili preventivno likvidirani kot potencialni narodni izdajalci(?). To je narod prizadelo, saj je to početje zmagovalcev bilo nečloveško, kar še danes bremeni in deli slovensko družbo. Nerazumljivo je, da so zmagovalci revolucije narodni heroji, pobiti nasprotniki revolucije pa so za mnoge še vedno izdajalci naroda! Tedaj pa se je prepevalo: »Rdeče smo fronte bojevniki mi, Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti!”
Angelo Vode, ki je edina v partiji obsojala Stalinovo kolaboracijo komunizma in nacizma, je Boris Kidrič oz. partija brutalno kaznovala. V njeni knjigi »Skriti spomin« berem, da ni našla nikogar, ki bi si upal misliti s svojo glavo: »Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za pošten ega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je Sovjetska zveza zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji«. Po vojni je bila na Nagodetovem procesu obsojena kot vohunka in izdajalka naroda, na 20 let zapora v samici, a je bila zaradi bolezni po šestih letih izpuščena, ostala pa je brez pravice do zaposlitve, nadzorovana vse do smrti.
Če partija narodu ne bi dala teh lažnih obljub, ljudje ne bi šli v partizane in ne bi bilo ne OF niti ne nasprotnikov komunizma, ne Titove enopartijske države. »Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki«, pravi Vojko Volk, svetovalec, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade – (Reporter; 25. marec 2024). V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara«, pa berem: “Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.«
