Kosovske še spomnimo se bitke,
Kraljevič je Marko zaostajal,
raje s Turki princ se je pogajal,
vlekli tuji so vladarji nitke.
To je zgodovinska zgolj resnica,
tisto, da je Marko Šarca jahal,
narod je dodal, ker ni dočakal,
da svoboda pride in resnica.
Šarca jezditi je ljudska fama,
ni mogoče zraka osedlati
in še manj se v bitko z njim podati,
vse je kajpak domišljija sama.
In ko končno Šarca kdo kje stakne,
ko že misli, ta me bo ponesel,
bo konjiček, ki ga ni, se stresel,
prej pa še se na dopust umakne.
Zdaj, če moreš, logiko razumi,
Šarcu konju ni da bi zameril,
se je domišljiji izneveril,
drugo vse so ljudski le izumi.
Ljudstvo prosto si stvari izmišlja,
a problem je, ko te oživijo,
ko za hip resnične se zazdijo,
ko si Šarac se preveč domišlja.
Si domišlja, da bo bitko vodil
kar z dopusta, skratka za zabavo,
jezdenje bo teklo na daljavo,
on pa bo medtem ob morju blodil.
Kaj je torej mit in kaj resnica,
tu seveda ni več kaj dodati,
se ne da konjička osedlati,
domišljija ljudstva je pravica.
Ljudstvo, pravijo, bo odločilo,
to resnica vsakega je mita,
toda publika je mitov sita,
Šarca se ne bo več izvolilo.
