Sanjal je, so sanje mu bledele,
a je skupaj spravil v njih nekako
vprego lipicancev, vendar tako,
da bilo vse manj je barve bele.
Šest je lipicancev v jarem vpregal,
vsakič mu vsaj eden je pobegnil,
najsi uzde s silo je zategnil,
vsakokrat ob nekaj je zadegal.
Sebe videl je na belem šarcu,
lipicancev šest da obvladuje,
a mu vsakič eden vsaj zmanjkuje,
v sanjah kar naenkrat je na jarcu.
Sanjal je konjičke vsake sorte,
jih kot lipicance bele slikal,
se špalir je vedno bolj odmikal,
vsepovsod bile so jajčne torte.
Čudne sanje, vprega ko koraka,
zdi se, kot da v njej ni več konjičev,
ampak jatica zgubljenih ptičev,
zadaj kot da nekaj kokodaka.
V tistem ga je zbudil petelinček,
se jahač naš zdramil je docela,
tabla tam pri vratih je visela:
»Jajc prodaja, Marjan Serpentinšek.«
