Posvojeni naš čuvaj domači,
ki smo lani ga zastonj dobili,
nismo se do letos ga znebili,
novi se nasmehnil je igrači.
Kost so vrgli mu, češ naj jo gloda,
takšni kôsti se resorji pravi,
marsikakšen pes ob njej se davi,
kost za pse nesrečna je usoda.
Ni mesa na kosti, to je jasno,
kar dobil bo, bodo le ostanki
in grižljaji v prazno skrajno tanki,
lajal bo zato pač tem bolj glasno.
Za širitev tokrat se zavzema
Šaro, ta čuvaj nam dodeljeni,
ko resorji niso razdeljeni,
on širitvenega že prevzema.
To bo kost za našo domačijo,
bevsknil Šaro je, saj utesnjenost
na verigi, lastna nebogljenost
muči ga, ubija mu vizijo.
Na širitev veže se rešitev,
ki jo Šaro nujno potrebuje,
saj lahko edino pričakuje,
da dočaka lastno odstranitev.
Šaro za resor je za širitev,
da ne bo je, dobro se zaveda,
a si misli, da resor vsaj zgleda,
ko zanj pokopana je rešitev.
