Zbor bojevnikov je na planini,
dvanajst tisoč Nemcev z njimi v boju,
boj poteka v tropski klimi, v znoju,
seka se vsevprek po vsej dolžini.
To povedal je predsednik znani,
ko povzpel se je na vrh planine
in obujal glasno tam spomine
pred namišljenimi partizani.
Pot je prava, zgodba pa je vroča,
rad bi prezident jim dopovedal,
borec vsak naj bi se s tem zavedal,
da je nujno treba iz obroča.
Se obroč krog borcev zateguje,
fant dramatično jim je prikazal,
redko da kateri se bo zmazal,
zdaj da z Nemci je samo še huje.
Kdo sedaj v obroču je, kdo zunaj,
jeli so ljudje se spraševati,
kakšne vendar ta predsednik klati,
ki ponavlja ta svoj prmojdunaj.
Saj ni važno, da le pot je prava,
se predsednik naglo je odrezal,
in potem pred vsemi se zavezal,
naj sosedova pogine krava.
Kakšna to je vendar traparija
na planini, kakšni borci, krave,
je med temi pameti kaj zdrave,
je zbezljala čisto fantazija?
Nak, le to je treba razložiti,
to poletna pustna je nedelja,
ni predsednik ta, ki kozle strelja,
ampak zgolj Pavliha srboriti.
Si nadel je vlogo prezidenta,
in neslane šale tam razdiral,
dvanajst tisoč Nemcev namaskiral,
zaigral odlično pacienta.
