Nisem popularna, se pozablja
na moj stas, na videz in besede,
vse bolj sem le senca sence blede,
moje se ime ne uporablja.
Pa tako lepo sem nastopila
s transparentom v roki, s smrtjo v ustih,
prepoznavna po grimasah pustih
vse za popularnost naredila.
Smrt jajčizmu sem se vneto drla,
jajca tam, če mogla bi, metala,
javnost me vesoljna je spoznala,
v zvezdo, sama vase zgolj sem zrla.
Kje so danes tisti zlati časi,
zdaj pa vlada vsepovsod puščoba,
človek sebi zdi se kot gnusoba,
prvi ne, med zadnjimi na vasi.
Kar mi paše, rada bi počela,
pa še kaj, kar k temu zraven spada,
zvezda bi bila cvetoča, mlada,
pa še kaj, oh, kje bi le začela?
Mi srce utripa pregloboko,
sem utripa sliko si posnela,
vse je rdeče, a bom ponorela,
ker ne cenijo me na široko.
S praškom pa še kaj si bom grozila,
v tem edino vidim le rešitev,
to omilim da ugotovitev:
zame ni, ubožico, zdravila.
