V Gorenjskem muzeju so pripravljali okroglo mizo ob stoletnici rojstva Ljuba Sirca, 19. april 1920 (Kranj) – 1. december 2016. Dr. Ljubo Sirc je bil vodilni kritik komunističnih in zlasti jugoslovanske samoupravne ekonomije. Za njegova prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda je dobil visoko odlikovanje britanskega imperija. Njegovo veliko delo slovenski raziskovalci komunistične samoupravne družbe običajno spregledajo. V Kranju je bil počaščen z imenovanjem za častnega občana, prav pa bi bilo, da bi dobil tudi primeren spomenik. Ustvarjalci upajo, da bodo o njegovem delu in načinu, kako ga počastiti, spregovorili v letošnji jeseni.
Jože Dežman: Ljubo Sirc – poštenje, pogum, nenasilje, optimizem, domoljubje, odličnost
V življenjepisu, pisanem po šestih letih zapora, je Ljubo Sirc poudaril: »Nasprotno pa svojega mišljenja nisem nikoli skrival, ker bi se moral v tem primeru pretvarjati.«
V spominih (2010) je poudaril, kako je »po obsodbi nekega večera ležal v celici št. 136 na ljubljanski sodniji in mi je nenadoma postalo jasno, da je edina rešitev, da so ljudje dobri in strpni drug do drugega. Skoraj preseneča me, ko opažam, koliko ljudi iz najbolje različnega okolja se je pod komunizmom dokopalo do tega prepričanja.«
K poštenosti in nenasilju dodajmo še humor. Sirc je tako napisal uvod k Veselemu diktatorju Žarka Petana in prevedel njegovo aforizme. Čuti se Slovenca: »Jaz zelo veliko berem o Sloveniji, razmišljam o Sloveniji.«
»Jaz se čutim del te dežele.«
Krivice, ki jih je pretrpel, pa so ga gnale h kritiki komunistične ter posebej titoistične družbe in ekonomije.
Sirc je bil rojen leta 1920 v zanimivi družini, njegov rod seže tudi do Janeza Bleiweisa. Sina edinca pomembnega tovarnarja podjetniška kariera ni prav nič zanimala. Študiju se je lahko posvetil, ker je bil zaradi zdravljenja tuberkuloze več kot dve leti v sanatorijih v Avstriji in Švici.
Zanimal se je za politiko, med drugo svetovno vojno stopil v uporniško organizacijo Stara pravda. Prebegnil je v Švico, da bi poročal kraljevi vladi o zmedi v Sloveniji. Pri prehodu meje v Švico si je zlomil nogo in spet se je lahko posvetil študiju. Tam je prebral tudi knjigo Wilhelma Röpkeja Die Lehre von der Wirtschaft, ki je močno vplivala nanj.
V Jugoslavijo se je vrnil kot partizan. Pod absurdnimi pritožbami, da naj bi snoval zaroto proti režimu in vohunil za Britance je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, pomiloščen na 20 let in slednjič leta 1954 po sedmih letih in pol zapora izpuščen. V zaporu je prebiral režimsko časopisje in ugotovil, »da komunistično gospodarstvo ne bo nikdar pravilno delovalo«, lotil se je tudi Marxa in Engelsa in »tudi tu je bila vsaka stran zame naznanilo, povečanje gotovosti, da se naši mučilci motijo.«
Leta 1955 je pobegnil v tujino, doktoriral v Švici in nato predaval predvsem v Glasgowu. Od leta 1988 je imel stike z vzodnoevropsko opozicijo, predvsem pomembno pa je njegovo sodelovanje z ruskim premierom Jegorjem Gaidarjem pri ruski tranziciji.
Jugoslovanska politična policija ga je zasledovala v akciji Utopist, ki je bila ukinjena 4. maja 1990. Njegov dosje št. 9195 ima po popisu 643 strani. O njem so poročali mnogi agenti. Pogled režima na Sirca strne ocena iz povzetka, napisanega novembra 1990: »V svoji publicistični propagandni dejavnosti je skrajno sovražen do SFRJ; v začetku je pisal o vzrokih emigriranja, o bivanju v zaporu ipd., kasneje pa je njegova osrednja tematika jug. gospodarstvo oz. sistem samoupravljanja.« Še ko je želel objaviti prispevek v Novi reviji, so ga prepovedali.
Sirc je že v zaporu z branjem jugoslovanskih komunističnih časopisov ugotovil, da komunistična ekonomija ne more biti uspešna. S to metodo je napisal nepreseženo kritiko samoupravne ekonomije v Jugoslaviji (1979).
V angleščini in nato v dveh slovenskih izdajah je objavil svoje spomine, v katerih je obsodil zločinski stalinistični Nagodetov proces in povzel svoje življenjske izkušnje.
Večkrat se je javno opredelil proti vodilnim komunistom, omenimo predvsem njegov protest proti predlogu, da bi jugoslovanski diktator Josip Broz dobil Nobelovo nagrado za mir (1973).
Leta 1992 so ga liberalni demokrati zlorabili kot kandidata za predsednika Republike Slovenije. Dobil je le 1,5 odstotka glasov.
Še vedno pa je javno opozarjal na tranzicijske zadrege. V brošuri Resnična borba za svobodo (Množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence?) je leta 1995 objavil poziv članom partije, naj se zares odpovedo komunizmu in partizanom, naj pokažejo svojo neodvisnost.
Opozarjal je na pomanjkljivosti slovenske tranzicije (Iščemo podjetnike – zgodba o premajhnem uspehu v Sloveniji, 1996).
Za njegova prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda mu je 5. junija 2001 kraljica Elizabeta II podelila visoko odlikovanje red britanskega imperija in naziv komandant britanskega imperija – CBE.
Sprejel je imenovanje za častnega občana mesta Kranj leta 2003, zavrnil pa je zlati znak svobode, s katerim ga je hotel odlikovati Janez Drnovšek.
Leta 2010 so v slovenščini izšli njegovi izbrani ekonomski spisi. Še pri 95 letih je nastopil v oddaji Pričevalci Jožeta Možine.
