“Au, nasilje, ta mi zvija roko,
au, kako boli, ljudje, ozrite
se za mano, kam tako hitite,
glejte, zvija mi jo prav visoko.”
Vpil je fant, bolj dedec vsaj po letih,
ko so trpali ga v voz žandarji,
ni iz ust mu gladko šel scenarij,
ni se spomnil vseh besed privzetih.
Je pozabljal, kaj mu je izreči,
tisti au zvenel je silno medlo,
ni, da koga bi lahko zavedlo,
da prestrašen stran začel bi teči.
Ne prepriča, tisti so dejali,
ki so gledali prizor bizarni,
saj na sceni na pogled udarni,
amaterja brž so prepoznali.
To komedija je, ne pa drama,
mislil si naključni je gledalec
in dodal nek drug opazovalec:
“To je hišnik iz hotela Mama.”
Fant, no, dedec, naj igral bi tigra,
strašno zver, ki lovcem se upira,
pa izpadlo je, da zgolj fingira,
šla po zlu je amaterska igra.
“Drugič bolje, tole je mizerja,
do naslednjega nauči petka
vsaj scenarij se že od začetka,”
sliši se bentenje režiserja.
