Piše: C. R.
Spoštovani nekdanji predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani gospod direktor Študijskega centra za narodno spravo, dr. Tomaž Ivešić, spoštovani sodelavci SCNR, dragi bratje in sestre!
- V spominjanju, prežeto z odpuščanjem, obnoviti preteklost, jo s tem “predelati” in napraviti za del lastne zgodovine.
Kar pogosto torej slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!” Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku. Toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v »krču žrtve«, še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.
Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem “predelati” in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.
V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni – na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.
- Solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni (Jančar)
Drago Jančar je v delu Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.
Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati … Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.
Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji. (Jančar D. 1998. Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990. Nova revija, 850 str.9)
Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti, če ne bomo to storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.
Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije (akademik Trontelj).
- Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem.
Uspeh evropskega projekta in tudi demokracije v Sloveniji ni odvisen le od gospodarskega povezovanja ter znanstvenega in tehnološkega napredka, temveč tudi od sprejetja niza temeljnih pravic in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, svoboda, nediskriminacija, skupno dobro, subsidiarnost, pravičnost, strpnost, vključenost, solidarnost in enakost ter verska svoboda, ki podpirajo demokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje.
Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem. Današnje grožnje demokraciji v Evropi izvirajo iz erozije skupnih vrednot evropskega projekta. Kriza ali primanjkljaj demokracije sta posledica širše krize vrednot. Na nedavnih evropskih volitvah so državljani EU izrazili svojo zaskrbljenost in stališče o tem, kako se vrednote uresničujejo v evropskem prostoru, odgovorno so oddali svoj glas za spodbujanje višjih standardov vrednot, da bi okrepili demokracijo. Ta državljanska zavest participativne demokracije je zagotovilo in nadaljevanje Evrope kot skupnosti vrednot.
Vrednote, na katerih temelji demokracija, imajo krščanske korenine. Katoliška cerkev kot pomemben deležnik v evropski družbi ne more ostati ravnodušna do prihajajočega demokratičnega procesa, saj gre za dostojanstvo vsakega evropskega državljana, človekove pravice, pravičnost, solidarnost in subsidiarnost. Cerkev ceni demokratični sistem, saj zagotavlja udeležbo državljanov pri sprejemanju političnih odločitev, ki od tistih, ki jim vladajo, zahtevajo odgovornost za zaščito, varovanje in izvajanje vrednot, brez katerih bi bila pristna demokracija oslabljena.
Naj zaključim z mislimi, ki jih je leta 1991 zapisal nadškof Alojzij Šuštar: Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju« (Communio 1991, str. 201).
Zdi se, da so besede nadškofa Šuštarja še kako aktualne tudi danes.
