»Doktor, ja od kdaj sva cimra midva?
Tale cimer je premajhen zame.
In zakaj zijajo vsi ti vame,
še posebej v belih haljah vidva?
Ni mi v cimru tesnem več obstanka,
objektivni z mano skratka niste,
doktor, z njimi, vidim, tudi vi ste,
tukaj mi še vsaj en cimer manjka.«
Se tako glasil je njen pogovor,
monolog, ki ni dobil odziva,
rekla je, da doktor se ji skriva,
izostal v celoti je odgovor.
»Sem še mlada, prava sem mladina,
doktor, to gotovo ste spoznali,
ko so z vami v ta me cimer dali,
in še to: poštena sem deklina.
Drugi, veste, drugi so pristranski,
jaz pa, doktor, sem povsem normalna,
včasih sicer malce trivialna,
doktor v tem ste cimru človek sanjski.
Sem zato hotela škodovati
karieri vaši, doktor dragi,
ker krog vas izključno so sovragi,
sem hotela vam le pomagati.«
Se tako oglašala je vneto,
doktorja nikjer, le bele stene
in ponavljajoče bolne scene,
da srce postane prizadeto.
