Vse preluknjane so in razbite,
razcefrane, šle so tarče v franže,
so sramota cele strelske branže,
kot škart roba čisto vse razkrite.
Novo tarčo strelski vod zdaj išče,
da bodice bi zapičil vanjo,
scela vrgel, z vso se težo nanjo,
vneto vod pripravlja si strelišče.
Vaje že odvijajo se nočne,
v koga kamenje gre zdaj metati,
koga in kako obstreljevati?
Bo najbolje streljati v nemočne.
Nad bolnike, kasta strelska vpije,
saj obramba tam je najšibkejša,
tarča brez moči je, najstarejša,
brez težav zadetek jo ubije.
Dajmo fantje, streljajmo kot nori,
ni hudič, da tokrat se posreči,
kdo zadetek v polno nam prepreči,
dajmo, da bo konec naši mori!
Takšne slišiš strelcev v tarčo krike,
ko ponoči vadijo streljanje,
ne vedoč, da v predmortalno stanje
sami so zašli, uborne slike.
Slike, ki predobro so nam znane,
drugo vemo vse iz zgodovine,
misel stara v hipu te prešine,
strelec tarča slej ko prej postane.
Pa potem? Potem se strelec skrije?
Ne, potem gre s tarčo na smetišče,
kakor vedno, čisti se strelišče
in v kanal umazanija zlije.
