Znova je večer domačih pesmi,
ja, četrtkov, znana pač oddaja,
toda staro lajno se prodaja
dajte no, saj tile niso resni.
Lajna spet navija vižo tisto
Žnidar krpa, žnidar v prazno flika,
je zategla melodija, slika
z njo vseskozi eno se in isto.
Žnidar flikal bi, a ne udane
rdeče niti sploh v uho šivanke,
ni rešiti moč mu te uganke,
le zakaj da tarče ne zadane.
Hja, ta tarča kajpak je predrobna,
nit v uho šivankino ne sede,
to je razlog žnidarjeve zmede,
je usoda z njim nadvse hudobna.
Žnidar krpa, flika, viža stara
ne vrti se, zgolj caplja na mestu,
žnidarček poti se na podestu,
kar ta v sanjah sflika, sproti para.
Bolj ko krpa, bolj ko se napenja,
pesem se četrtkova mu sfiži,
razlog je seveda v slabi viži,
čas je, da že plošča se zamenja.
