Sneg globok, vasica v sredogorju,
kolikor se je razbrati dalo,
Osteria je nekje pisalo,
vsepovsod pa megla na obzorju.
Iz te megle senca se prikaže,
medla kakor pravi Italijanček,
proti Osteriji gre pijanček,
da spet nekaj kratkih naglo zmaže?
Ga zanaša, v palici opira
se Emilio, kot se ga kliče,
sicer se ime nas nič ne tiče,
v zgodbi tej je kvečjemu ovira.
Po betonskih se povzpne stopnicah,
hrope, mu težko gre stvar z jezika,
je bizarna prav resnično slika,
ko zapleta se o več resnicah.
In njegova je edina prava,
slišim nekajkrat, kaj je fašizem,
zamomlja še totalitarizem,
strička se oklepa bunda plava.
Plavi ta je, to mu je pripadnost,
reče eden, dobro ki spozna se,
tale vsakič blodi tu sam zase,
veste, težka stvar je res breznadnost.
Saj je jasna stvar vam in pa čista,
domačin retorično me vpraša:
»Tisti plavi, ki ga tu zanaša
zadnji naš primerek je fašista«.
