Piše: Franc Bešter
Ena od temeljnih potez načina mišljenja človeka moderne dobe je obsedenost s količinami, s številkami. Kje so vzroki tega? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo za par stoletij nazaj v zgodovino, v renesanso, ko se rodi nova spoznavna metoda: revolucionarno nov pristop k svetu – z merjenjem. Merjenje je postopek, s katerim povečamo natančnost opažanja velikosti, količin. Ravno ta metoda je v kasnejših stoletjih omogočila razmah moderne tehnike.
A ti njeni velikanski uspehi so rodili tudi neko zmoto: prepričanje, da je s to metodo mogoče do resnice o naravi, z njo odkrivati naravne zakone takšne kot so. Enačbe (ki so oblikovane ravno s pomočjo meritev, one so abstrahiran zapis rezultatov merjenja!) so po tem razumevanju naravni zakoni, kar pa je zmotno gledanje. Pri njih gre v resnici le za miselna orodja, ki še zdaleč ne razkrivajo vse resnice o naravi.
Na teh znanjih pa človek moderne že par stoletij gradi svojo civilizacijo, ki deluje na političnem sistemu demokracije, a tudi ta sistem gradi na neki politični filozofiji, kjer so spet odločilne številke: v njem o oblasti odločijo volivci (ki naj bi imeli vedno prav!?), večina volivcev, torej spet številka. In ko se v parlamentu glasuje o zakonih, spet odloči večina. Vendar, tu se moramo vprašati, ali je po tej poti (s kvantiteto, s številko) res mogoče priti do najboljših možnih političnih odločitev. Tu se moramo vprašati, kaj omogoča kvaliteto teh odločitev. Vsekakor to, da v nek problem vnašamo čim več znanja, modrosti in predvsem etike. Glede tega pa je večina v (katerikoli) družbi lahko le povprečna. Tako se nam demokracija pokaže kot tiranija večine nad manjšino in kot vladavina povprečnih.
V sistem demokracije pa je poleg teh slabosti začel vedno bolj odločilno posegati še en dejavnik: informacijska tehnika. Ona (mediji!) je postajala vedno bolj ključna v boju za glasove volivcev, kar je spet slabo. S tem je namreč mogoče ustvarjati javno mnenje in kreirati volilno voljo volivcev, vsaj pri večini, ki potem na volitvah odloči.
Vse te stvari so mi nekoliko prihajale na misel tudi ob zadnjem referendumu, ko je na koncu treba preštevati glasove (in to je seveda treba tudi na vsakokratnih volitvah), paziti na vsako glasovnico, se ukvarjati s številkami, seštevati, računati… . Nelagodni občutki ob misli, da o taki problematiki kot so bolezen, trpljenje, smrt, umiranje… odloča množica, povrh še medijsko »preparirana«, mnogokrat zmanipulirana, da naj o stvareh, ki so povsem nemerljive in količinsko nedoločljive, kot npr. smisel, notranje stanje človeka, bolečina, različnost posameznikov, njihova prepričanja… v končni fazi nazadnje odloči številka.
Osebno sem prepričan, da po poti merjenja, se pravi številk, ni mogoče priti do resnice o naravi kakor tudi ne o družbi in zato ne do najboljših političnih odločitev. Utemeljitelji demokracije, ustanovitelji demokratičnih držav so zaključili, da bo ta sistem deloval le ob dovolj visoki etični zavesti državljanov, dobro so vedeli, zakaj: etika je v politiki nekaj ključnega, in etični državljani bodo takšne (moralno delujoče) politike tudi hoteli izvoliti (izmed sebe), in bodo takšne tudi imeli na razpolago. Demokracijo je postavilo razsvetljenstvo, a problem je, da je razsvetljenstvo postavilo tudi (obvezni!) šolski sistem, ki je glave mladih začel polniti z racionalističnimi znanji, ki vodijo v ateizem, ta pa povzroča degradacijo moralno-etičnih vrednot. Iz tega pa nujno sledi, da je demokracija vedno slabše delujoč sistem, in v tem vidim glavni razlog, zakaj so zahodne države, ki že 200 let hodijo po poti demokracije, v neki stalni politični krizi.
Poleg tega se je v sistem (kot že prej omenjeno) vmešal še en dejavnik: informacijska tehnika. Ta sicer omogoča, da so državljani o političnem dogajanju mnogo bolje obveščeni kot nekdaj, a ona se uporablja (zlo-rablja!) tudi v namen politične propagande, in zanjo je potrebnega veliko denarja, zato se je demokracija postopno preobrazila v vlada vino tistih, ki imajo medije oz. dovolj (največ) denarja. Totalna oblast Kapitala. Res pa je, da je v zadnjem času nov medij internet, ki zahteva manj denarja in je vedno bolj vpliven, ta medijski monopol začel ogrožati.
A kakorkoli, demokracija je vsekakor postala »medijska« in v njej je ključno vlogo začel igrati denar, ne etika. Ta resnica in še dejstvo, da je v tem sistemu boju za oblast odločilna količina (volivcev), torej številka, po mojem prepričanju povzročata, da je demokracija vedno slabša in da se je civilizacija, ki funkcionira na tem sistemu, ujela v nek začaran krog, bolje, v peklensko spiralo. Bom skušal prikazati na kratko: mediji odločilno ustvarjajo javno mnenje, kreirajo volilno voljo volivcev, seveda to ne uspe pri vseh, pri večini, ki na volitvah odloči, pa lahko. V ta namen oblast kapitala skuša ljudsko gmoto (volilno telo) preparirati tako, da bo čim bolj dovzetna za sugestije in manipulacije prek medijev, ona se dobro primejo pri ljudeh, ki so notranje neizgrajeni, z ruševinami v dušah, kar pa se spet dosega s pomočjo medijev, prek njih se danes množice hrani z ničevostmi, norostmi in s primitivizmom. K temu pa zelo pripomore tudi znanje moderne dobe: le-to je človeku Zahoda postopno odvzelo krščanstvo, s tem pa je človek izgubil notranjo oporo, usmeritev, cilj, in izgubil je dejavnik, ki naj ustvarja nek red v družbi, tako se je znašel izgubljen: dezorientiran in zbegan v zmešani družbi, in takega je spet mogoče dosti laže medijsko zmanipulirati!
Tako preparirani volivci potem izvolijo slabo oblast (nesposobno in nemoralno, kar se je zgodilo tudi pri nas), ki povratno povzroča nadaljnje duhovno, moralno in materialno propadanje družbe. Zato mislim, se je ta civilizacija ujela v nek začaran krog, in glede na znanja, politični in ekonomski sistem, kar je človek dosegel in postavil v moderni dobi, se je po nekem trajanju in razvoju vse skupaj moralo izteči v to stanje, ki ga živimo danes, v pozni moderni.
Kako iz tega začaranega kroga – če je to sploh mogoče? Mislim, da je to po politični poti (z vzvodi politične moči in oblasti) nemogoče. A nek izhod je danes postal nujen, možno ga je izpeljati »od spodaj«, kot neko gibanje, ki postaja vedno močnejše. In sedanje okoliščine ga lahko vzpodbudijo, namreč okolje moderne džungle velemesta, sredi kaosa (tudi nasilja in kriminala), hitro in zapleteno življenje s tehniko, izpostavljen medijskemu bombardiranju, kjer je polno laži, polresnic in zavajanj. V takšnem okolju se bo pojavila močna potreba po resnici, do katere ni mogoče z razumom – o konkretnih osebah in dogodkih sveta, in človek bo do nje poskusil priti po poti, po kateri edino je do nje mogoče priti: s pomočjo tega, kar prihaja od Duha. Prepričan sem da bo to nekaj bistvenega za novo dobo.
