Zdaj imaš, kar žel si, sosed Janez,
škodoželjno Pujči je sopihal,
smrkal, hropel, zraven z nosom vihal,
kar sejal si včeraj, tu je danes.
Pujči se oziral je na polje,
ki sosedu prav lepo uspeva,
ga zato tako presneto greva,
ker pri njem ne gre prav nič na bolje.
Pujči svojih je deset prašičkov
komajda v ogradico prerinil,
sprenevedal se in silno hlinil,
da dobil je pomoči od stričkov.
Zdaj na vse strani željan je škode,
rad veliko bi imel kmetijo,
Pujči namreč takšno ima vizijo,
a mu prav vse sfižijo zablode.
Zdaj po vasi bi delil nasvete,
v svojem slogu Pujči ves zadihan,
od zavisti redno zasopihan,
strice prosi za pomoč in tete.
Ni opazil Pujči, ki prezira
tiste, ki jim delo je vrednota,
kje pa, saj zavistna je slepota,
da grdo se mu svinjak podira?
Je opazil, a se spreneveda,
ko igra na videz gospodarja,
a v resnici drugim odgovarja,
je najemnik, na preklic seveda.
Ko ne bo več pomoči od stričkov,
ko ga tete bodo zavrnile,
Pujčija odnesle bodo sile,
eden žrtvovanih bo prašičkov.
