Bled je Marjan bil, bled od ambicij,
da po svetu vsi bi ga poznali,
mu priznanj, časti obilo dali,
takšni so bili njegovi klici.
Enkrat skočil le je na Madžarsko,
bled nazaj se je potem privlekel,
tam razgalil se je, scela slekel
je obleko kvaziproletarsko.
Bled bil Marjan je, ker ni hotelo
biti potovanj, časti nobenih,
videl polj sosednih ni zelenih,
mogel tja ni, ko ga je prijelo.
Ves je bled čepel doma vse dneve,
šel nikamor ni poldrugo leto,
ni imel obiskov, res presneto,
se počutil bled je ves kot pleve.
Bled nato iz vlaka je izskočil,
iz drvečega, misleč zavoro
da potegnil je, bilo je noro,
kmalu bi pod tiri se usločil.
Bled je tudi zdaj, ko se dogaja,
ko uspel je znova sosed Janez,
ki gosti ugledneže prav danes,
bled je Marjan, solza mu uhaja.
Jezen je na Janeza soseda,
na ves svet, bledica ga preveva,
se spominjal večno fant bo dneva,
ko ni mogel niti gor do Bleda.
