Piše: Frančiška Franca Buttolo
Simpoziji o pomembnih slovenskih osebnostih, ki jih komunisti niso marali in jih še vedno ne marajo, so v Sloveniji nekaj posebnega. Spominjam se, kako me je, kmalu po koncu nekega simpozija o pesniku Francetu Balantiču, ko sem se že vrnila v pisarno uredništva Slovenskega biografskega leksikona SAZU, kjer sem delala, obiskal neki profesor s Filozofske fakultete. O njem je bilo splošno znano, da ni posebno cenjen strokovnjak, ampak predvsem fakultetni “udbovec vseh udbovcev”.
Ta človek je, ves nasmejan, stopil v mojo pisarno povsem po naključju, da bi si izposodil, ker je deževalo, dežnik. Ko pa si je v kotu pri vratih izbral enega od kakih treh, ki so bili v stojalu, mi je povedal, kako zelo je zadovoljen s potekom simpozija: “Še sreča, da imamo našega …k.! Drugače bi se vse skupaj spremenilo v domobransko manifestacijo!”
Še nekaj dni mi je brnel v možganih tisti “naš …k.”. Kar je zame pomenilo, da je simpozij o Balantiču vodila najvišja znanstveno kulturna udba, da je bil slepilo, pa da je pesniku Balantiču, največjemu slovenskemu pesniškemu talentu po Prešernu, bolj škodoval kot pa koristil. “Naš”, udbovski, “…k.”? Da udbovski. “Naš” “Bog i batina” po Ziherlu in Vidmarju. Torej je bil simpozij lažen, povsem neznanstven. Tako kot so, po zahtevi z znanstveno udbovskega vrha, neznanstvene bolj ali manj vse študije, skoraj vse dela enega samega avtorja, o največjih slovenskih pesnikih in kulturnih osebnostih, ki niso bili ljubljenci komunistične partije. Toliko, da ne more partiji kdo očitati, da jih je prezrla. Sami ponaredki.
Visoka znanost pa se z vso resnostjo ukvarja z avantgardno umetnostjo. Predvsem tiste bedne vrste – z balkanskimi dojiljami psov, ker slovenskih otrok in slovenskih mater tako rekoč ni več dovolj za “reprodukcijo”, za obstoj Slovencev.
Namesto Prešernove in Cankarjeve matere, slovenska znanost časti – zlasti s Prešernovimi nagradami – multikulturne, v resnici balkanske, dojilje balkanskih psov. Naši novi udbovski “…k…” pa nič.
Svobodini ljudje, več kot pol Slovenije, in vsi prikriti udbovci na desnici, jih hvalijo: “Še sreča, da jih imamo.” Tako veselo vzklika vse več udbovskih profesorji na filozofski in vseh drugih fakultetah, ne le v Ljubljani. Vsi so borci proti, domnevno novemu, domobranskemu podobnem gibanju, ki ga imenujejo janšizem. Slovenska udbovska inteligenca, skoraj vsa današnja znanstvena in kulturna smetana, se veseli skorajšnje zmage nad še zadnjimi janšisti, se veseli popolnega njihovega izbrisa iz zgodovinskega spomina, vse do sterilnosti. Pasja mati je zamenjala Prešernovo in Cankarjevo. To je Svoboda. To je uresničenje udbovskih vizij slovenske kulture.Tudi Milan Kučan bo pokopan v grobnici narodnih herojev sredi, prav titoistične balkansko balkanske, Ljubljane.
Je takšni – slovenski, faustovsko s Satanom spečanii udbovski politiki, znanosti in kulturi – podobna tudi evropska? Že na vsem svetu prevladuje takšna – slovenski podobna – barbarska intelektualna elita? Kroji usodo vsem zahodnim totalitarizmom prav faustovska, s samim Satanom spečana, slovenski udbi tako neverjetno podobna, znanstvena in kulturna elita? Je padec berlinskega zidu prinesel v Evropo stalinizem?
Povsem po naključju sem pomislila, kako je gospod Janez Janša izrekel eno najbolj strašljivih resnic o politični levici, ki je trenutno na oblasti v Sloveniji – da je ta barbarska.
Seveda sem se ob tej Janševi izjavi vprašala, kaj je pravzaprav najbolj značilno za politično barbarstvo v Sloveniji. Je to predvsem pomanjkanje politične kulture? Ali pa gre morda pri Slovencih za neko posebno barbarstvo, še najbolj podobno neustavljivemu hrepenenju po smrti. Prav obsedeni s tem hrepenenjem so skoraj vsi glavni junaki v literaturi slovenskega največjega pisatelja – Ivana Cankarja.
Ob spoznanju, da nimajo nikakršne možnost, in tudi ne moči, da bi živeli življenje, kakršno si želijo živeti, se Cankarjevi junaki predajajo samouničenju. Izjema je pravzaprav samo cankarjanska mati, najbolj osovražena literarna oseba slovenskih komunistov in – zlasti – komunistk. Častijo samo še pasjo dojiljo. Tako rekoč – nadomestno pasjo mater. In to je gotovo jedro sedanjega, novega, balkansko udbovskega barbarstva. To je Svoboda. Ta Svoboda ni nič drugega kot prerojena in pomlajena slovenska udba, ki v absurdni smrti slovenskega naroda in – če bo “šlo vse po sreči”, tudi koncu samostojne Slovenije. Takšna je Svobodina udbovska vizija Slovenije. Pod navidezno svobodo je skrbno načrtovanem slovenski veliki samomor.
Takšni so tudi znanstveni simpoziji o slovenskih duhovnih velikanih, na primer o Balantiču, dr. Pučniku in še kom. Organizirani so tako, da njihovi veličini bolj škodujejo, kot pa koristijo. Vsekakor pa niti malo ne povečajo odlične pomembnosti njihovih del v primerjavi s komunistično-udbovsko zgodovinsko “resnico”. Edino resnico, predvsem pa edino, ki ni smrtno nevarna – kljub osamosvojitvi in udbovsko vodeni demokraciji, na primer: za učitelje v slovenskih šolah, za novinarje v slovenskih medijih, za znanstvenike v slovenskih inštitutih in na univerzah, za politike v slovenskih koalicijah in opozicijah. Za vse mora veljati ena sama “resnica”: barbarstvo pasje matere, balkanske in udbovske, v resnici udbovsko arbarstvo “našega …k.”.Sama prav v tem vidim bistvo slovenskega barbarstva. V strti volji do življenja, ki se izraža v različnih oblikah samomora.
Slovenci smo poseben narod. Veselje ob vsaki smrti in žalost ob vsakem rojstvu sta v naši krvi. Seveda tudi to dvoje čustev skrbno prikrivamo, skrivamo in maličimo, kažemo pa samo običajno podobo čustvovanja, ob vsaki priložnosti čisto določenega rutinskega, kakršno je v skladu z našimi šegami in navadami, in se – menda – tudi edino spodobi.
To veselje nad smrtjo in žalost ob vsakem rojstvu se pojavlja tudi ob dogodkih, ki navidezno nimajo nikakršne povezave s človekovim odhodom ali prihodom na ta svet. Veselje nad smrtjo in žalost ob vsakem rojstvu so najpogostejša značilnost tudi našega družbenega življenja. Samo poglejmo zadnje dogodke na intelektualni “sceni”. Ko sem poslušala zadnji simpozij o življenju in delu dr. Jožeta Pučnika , me je najbolj presenetilo dejstvo, da v zadnjem času še nisem slišala toliko laži na enem samem mestu. Pa ne le o dr. Pučniku, tudi o dogajanju v Sloveniji vse od začetka Titove diktature pa do danes. Vse te laži pa so bile povedane kot čista resnica, pravo veselo sporočilo – evangelij. Veselja ob dejstvu, da se je ta pokojnik, “živi mrtvec“, še pravočasno umaknil, ni skoraj nihče prikrival. Prav veseli so bili, kot vse dosedanje simpozijske elite, tudi iz samega vrha slovenske barbarske “demokracije”, s samega barbarskega udbovskega vrha, intelektualne elite, kakršne je Thomas Mann v Doktorju Faustusu predstavil kot glavne krivce za vse vrste totalitarizmov v dvajsetem stoletju.
Nam, običajnim evropskim prebivalcem, pa ostaneta samo še absurdno življenje in absurdna smrt. Vse to, vsaj približno vem že od leta 1960, ko sem, komaj leto po sprejemu v komunistično partijo. Dokončno pa mi je slutnje potrdil film Do zadnjega diha (1960), ki sem ga videla šele leta 1963. Torej me je ozavestila pred dvainšestdesetimi leti posneta francoska kriminalna drama o ničevosti življenja v moderni družbi, ki jo je mojstrsko režiral Jean-Luc Godard. Po tem filmu sem razumela, da Evropa nima prihodnosti.
*** Buenas noches, mi amor! (Pesem z filma Do zadnjega diha, 1960.)
Frančiška Franca Buttolo
