Tovariš Boris zjutraj prebudi se,
stoje je spal, kot spi že desetletja,
in tega ne odvadi se početja,
a tokrat vse drugačno jutro zdi se.
Krog njega rdeča luža naokoli,
nekdo mu čeveljce je ponečedil,
mu do kolen rdeče vse naredil,
tovariš besen zagrozi patroli.
Hej, vidva, ki miličnika sta naša,
kaj to se pravi, tale reč, rdečina,
mar vidva spita, ko je domovina
napadena od znotraj, Boris vpraša.
In nisem sploh edini onesnažen,
tovariši od besa vsi norijo,
ker videti rdeče ne trpijo,
upira roke v bok, kriči ves važen.
Da to storili kajpak so vandali,
kriči tovariš, vendar se zaveda,
da rdeča je enakega izgleda,
kot svojčas, ko so rdeči vse teptali.