Šolska kuhinja je mirovala,
vendar komaj kakšen del poletja,
spet pripravlja se, da iz zajetja
bo mladini jesti, piti dala.
Kuha v njej se že, smodi in peče,
saj se šola bliža pospešeno,
biti mora prav vse postorjeno,
kuhanje nemoteno da steče.
Toda kuha druga se zadeva,
ni užitna, zdrava, dobra hrana,
tista stara je, močno postana,
ki poldrugo leto se pregreva.
S pandemijo vštric zadeva hodi,
ki v tej kuhinji se cvre in kuha,
marsikdo ob njej spontano bruha,
marsikoga na stranišče vodi.
Znana se zastarana okužba
zopet v šolski kuhinji pojavlja,
sindikat pokonci se postavlja,
je nemočna sanitarna služba.
Kdo se cepil bo, kdo ne, vprašanje
vodstva kuhinje naj ne zanima,
takšna širi se okužbe klima,
takšno je ponovno zdajšnje stanje.
Vsak posameznik naj se odloči,
pravi kuhinje te direktiva,
s ciljem, da oblast bo vsega kriva,
lonec ko z okužbo se razpoči.
Slišijo glasovi vsaj se trezni,
leglo kje je te okužbe glavno,
lonec kaže se, pove se javno:
štruklji vir današnje so bolezni.