Petek je in zunaj je baklada,
bakle kot kresničke migotajo,
z levo roko da si duška dajo,
redna tedenska je spet parada.
S čikom svetlo baklo je prižgala,
ki sovraštvo zgolj iz ust ji bruha
ki ves teden ihto in bes kuha,
je na čelu te baklade stala.
Konec pravljic da je za otroke,
sikala je, baklo tam vihtela,
gručica je bakel zaihtela
kot umiranje z njo na obroke.
Svetla ni, je črna kakor oglje,
okrog nje pa ples je piromanov,
za izvedbo gre prastarih planov
z baklami zažgati štiri vogle.
Hram naj vname se, zgori docela,
kjer se sfižila demokracija
ljudska je, zgorela v njem vizija,
da bo kdaj oblast spet vso imela.
Ljudski demokrati v ognju čisto,
bakla se za baklo trese v levi,
netijo se kot požar tam gnevi,
je nekoč bilo v Berlinu isto.
Véliki se petek spet odvija,
a velíka noč ne bo sledila,
brez vstajenja v noči izgubila
se baklada bo, ta polomija.
Kdor uborno tiste oponaša,
ki so sami svojčas se skuríli,
ta dobi po glavi, da zgolj cvili,
ko ga zgodovina v kraj odnaša.
