Piše: Marjeta Bogataj
Z Borutom Florjančičem, predsednikom Zadružne zveze Slovenije (ZZS), ki vključuje 60 zadrug in 13.500 družinskih kmetij, smo se pogovarjali o aktualnih vprašanjih v kmetijstvu.
Gospod Florjančič, kakšen pomen ima danes Zadružna zveza Slovenije, ki ima 150-letno tradicijo?
Zastopstvo zadružništva oziroma kmetstva ima na današnjem političnem parketu čedalje večji pomen. Vsa ta zgodba uredb, ki prihaja iz EU in je bolj ali manj vešče vpeljana v lokalno zakonodajo, ne gradi na tem, da bi si zagotavljali zdravo in količinsko ustrezno trajnostno pridelavo hrane, ampak gradi bolj na postavljanju pogojev, omejitev itd. V tem pogledu je ZZS resnično pomemben akter zastopanja zadrug in prek njih tudi njihovega članstva, to je družinskih kmetij. Pa tudi sicer smo za zadruge pomemben servis na različnih področjih, npr. pri izobraževanju in svetovanju na področju pravnih, finančnih in kadrovskih zadev, na področju skupne kmetijske politike, promocijskih aktivnosti, kot interesno zastopstvo na področju lokalne in nacionalne politike ter na evropskem parketu.
Predsednik ZZS ste od leta 2020, prej ste vodili Kmetijsko zadrugo Sevnica; kako vas je pot pripeljala na to mesto?
Sem Sevničan, a že dobrih 30 let živim v Ljubljani ali okolici. V sevniško zadrugo sem prišel na povabilo zadružnikov in to uspešno zgodbo mi je bilo v veliko veselje delati, tudi danes z veseljem gledam, kako zadruga napreduje. Sčasoma pa smo v določeni skupini videli, da obstajajo boljše možnosti razvoja zadružništva v okviru ZZS, in nekako je v meni dozorelo zavedanje, da se je včasih treba tudi izpostaviti. Tu je manj operativnega dela, je pa veliko večja odgovornost, kako v tej neoprijemljivosti narediti nekaj koristnega tako za zadružništvo kot kmetijstvo.
Je ta funkcija zdaj tudi bolj politična?
Ne v smislu klasičnih političnih polov. Ravno zadnjič smo se pogovarjali, da v kmečkem sektorju dejansko nikoli ne pomisliš, kateremu polu kdo pripada, bolj gre za to, kdo razume kmetijsko politiko in prek nje zagotavljanje dolgoročne prehranske varnosti, ki mora temeljiti na čim višji samooskrbi države. Hrana je namreč strateška dobrina. Ko se začnejo težave, bo vsaka država, tudi znotraj EU, poskrbela sama zase in tudi mi moramo razmišljati o tem. Če ne bomo spodbujali lastne kmetijske pridelave in uvedli barier, ki so dovoljene, potem lahko sami sebe ogrožamo. Saj vidimo, kaj se je zgodilo z energijo ali maskami … Ko so prekinjene evropske in globalne preskrbne verige, ko grozi pomanjkanje posameznih dobrin, takrat vsak poskrbi za svoje ognjišče, države razvijajo dovoljeni protekcionizem in tudi mi bi ga morali.
Omenili ste uredbe EU. Kateri so tu največji problemi? Veliko je govora o omejitvi fitofarmacevtskih sredstev (FFS).
Moram reči, da so ministrstvi, pristojni za kmetijstvo in naravne vire, ter vlada tukaj pravilno odreagirali in podprli kmetijski sektor. Kajti če ta uredba obvelja, v Sloveniji izgubimo 50 odstotkov kmetijskih površin; 38 odstotkov jih spada pod Naturo 2000, preostali del so druga občutljiva območja. Na teh območjih ne bi smeli uporabljati FFS in tudi ne ekoloških sredstev za varstvo rastlin, kar je neumnost. Zakaj smo potem gradili ekološko pridelavo in jo želimo povečati? Poleg tega smo v zadnjem desetletju in pol uporabo FFS izjemno zmanjšali. Zdaj pa, ker smo bili pridni, bi nas ta uravnilovka dejansko hendikepirala, saj uredba ne upošteva napredka, ki so ga posamezne države članice že naredile. Imamo pa problem, ker smo ob vstopu v EU z naivnim navdušenjem priglasili gromozanske površine v Naturo 2000, med njimi tudi kmetijske površine. Drugje po Evropi imajo v Naturi po 4, 8, 10 odstotkov površin, ki so zlasti nekmetijska zemljišča. To nas zdaj zelo tepe. Vsekakor je ta predlog o FFS čisti napad na evropsko pridelavo hrane. Od kod bomo hrano uvažali? Z drugih celin? Kakšen vpliv na pridelavo hrane pa imamo tam? Nikakršnega. Z dolgimi transportnimi potmi pa tudi prav nič ne pripomorewmo k zmanjšanju toplogrednih plinov in globalno podnebno krizo samo poglabljamo.
Pripravlja se prostotrgovinski sporazum z državami iz Južne Amerike. Kaj menite o tem?
Da, sporazum Mercosur. Velik poudarek daje izvozu tehnoloških, zahtevnejših produktov iz Evrope v Južno Ameriko, kupčija pa bi se sklenila s hrano in krmo. Sprašujem se, kaj se gremo znotraj Evrope. Spoštujemo uredbe, postavljamo si nove okoljske omejitve, potem bomo pa hrano uvažali iz okolij, kjer to sploh ni upoštevano. Kot da bi Evropa želela z onemogočanjem pridelave hrane doma odpreti na široko vrata uvozu hrane v okviru tega sporazuma.
Kako se bo po vašem mnenju razpletlo to z omejitvijo FFS, verjetno tudi katere druge države temu nasprotujejo?
Kar precej držav je proti, 18 ali 20 jih je popolnoma nasprotovalo tej uredbi, ki ima ključno napako: niso naredili analize učinkov na samooskrbo in prehransko varnost, ekonomske in socialne posledice, in to ne samo na ravni EU; analiza učinkov bi morala biti narejena na ravni vsake posamezne države članice in znotraj teh na ravni posamezne kmetije. Takšni predlogi namreč ogrožajo zlasti družinske kmetije, ki pa so skupaj z lokalnimi oskrbnimi verigami ena od rešitev podnebne krize in ne vzrok. Kakšne rešitve se pripravljajo, ne vem, zdaj se to kuha v evropskih kuhinjah. Dejstvo pa je, da bi Slovenija v skladu s predlogom izgubila potencial za pridelavo hrane na 41 odstotkov njiv, 31 odstotkov intenzivnih sadovnjakov, 31 odstotkov oljčnikov, 33 odstotkov vinogradov … Tako ali drugače pa bi bilo prizadeti več kot 60 odstotkov kmetij. Zelo lepo se na primer sliši, da smo v Sloveniji pripomogli k širjenju populacije medveda in volka, ampak če vprašate kmete, ki živijo na teh območjih … Cenik za nadomestilo škode, če ti zver ubije žival, je iz leta 2007, zdaj pa so ta nadomestila še zmanjšali, to je nedostojno. Po številčnosti imamo res velike populacije zveri in parkljarjev za tako majhno državo. Treba je razumeti, da človek z naravo upravlja že tisočletja, brez človeka tudi ne bilo takšne biodiverzitete, ker ravno urejena kmetijska krajina pomaga ohranjati te habitate.
Se pa lahko pohvalimo z veliko gozda …
Florjančič: Da, imamo veliko pogozdenost, 60-odstotno. Ampak sami vidite, da ni vse ravno gozd, je tudi grmovje. Imamo premalo kmetijskih površin. Minister Podgoršek je dal predlog, da bi nekaj odstotkov površin v zaraščanju uporabili za kmetijske površine – za pašnike, travnike, mogoče celo njive –, zdaj pa naj bi bile te površine zaščitene tudi z uredbo o deforestaciji. Se pravi, v 50 ali 100 letih bo na njih nastal gozd, ampak mi danes nimamo dovolj kmetijskih površin. Imamo le dobrih 800 kvadratnih metrov njivskih površin na prebivalca in bi radi imeli več rastlinske pridelave. Najbolj primanjkuje njivskih površin in površin za trajne nasade. V Sloveniji znamo obdelati tudi zahtevnejše površine, če pogledamo npr. Haloze ali Kras. In če se nam površine, kjer bi lahko imeli kmetijsko pridelavo, zaraščajo, je to nesmisel.
Lani jeseni je bil sprejet obsežen strateški načrt skupne kmetijske politike, nad katerim niste bili navdušeni. Kaj bi izpostavili?
Gre za kar 1.500 strani osnovnega dokumenta in nekaj sto strani prilog. Prvo, kar je: kot država bi morali imeti jasne dolgoročne cilje kmetijske in prehranske politike in z ukrepi skupne kmetijske politike bi morali te cilje zasledovati skozi časovno obdobje, ki je daljše od 5 let, kot traja sprejeti strateški načrt. Saj so ga uradniki pripravljali skoraj dlje, kot se bo izvajal! Ni dovolj, da potujemo po neki matrici, ki nam jo pošlje Evropa in reče, izberite, kaj boste, ampak morate to in to in to. Ali si mi lahko zadamo, da bomo postali malo bolj samooskrbni na področju zelenjave ali sadja in k temu poleg pametnih ukrepov, ki jih ponuja skupna kmetijska politika, prispevamo tudi tako, da na nacionalni ravni ustvarjamo bolj spodbudno poslovno okolje za te pridelovalce tako s stališča administrativnih zahtev kot davčnih obremenitev? Z letošnjim letom mora vsakdo, ki prideluje vsaj 0,1 ha zelenjadnic oz. zelišč oddati zbirno vlogo in v evidenco zapisati, katere zelenjadnice in zelišča prideluje. Tudi tisti, ki jih na takšni površini prideluje samo za lastno samooskrbo! Poleg tega je na to evidenco vezana še evidenca, po kateri se določa, kdaj so zelenjadnice in zelišča posebne kulture, za katere je predviden katastrski dohodek, ki je petnajstkrat večji kot za njivsko površino, na kateri raste koruza. S tem ne spodbujamo pridelave zelenjadnic!
Ko gledamo zaslužke in dobičke v tej verigi od kmeta do trgovinskih polic, je jasno, da fokus ni najboljši. Kmet je zadnji v vrsti.
Kmet je najšibkejši člen v verigi, je pa najbolj nujen, ker brez kmeta ni verige. Veriga oskrbe s hrano ne more temeljiti na borznih nakupih surovin, uvozih iz tujine … Kmetijske subvencije so za socialni mir, ker kmet iz svoje lastne ekonomije ne more vzdrževati kmetijske pridelave, kaj šele investirati vanjo, zraven pa še pokrivati vedno višjih dodatnih stroškov, ki izhajajo iz zakonodajnih zahtev glede trajnosti. In v Sloveniji imamo paradoks: najmanj kmetijskih površin na prebivalca, hkrati pa največ trgovinskih. Zdaj pa se zmenimo, kaj bomo širili.
V Sloveniji imamo tudi veliko malih kmetij.
Ko sem prišel v to okolje, sem naivno razmišljal: prav, zadali si bomo cilje, kaj potrebujemo za male, srednje, velike kmetije. Ne govorimo o tem, da morajo ostati samo velike, ker imamo cel spekter; dejstvo je, da srednje in male kmetije pridelajo 80 odstotkov govejega mesa. Ali lahko te kmetije pozabimo? Ne, ne smemo jih, moramo jih podpreti. Potem moramo razvijati našo živilskopredelovalno industrijo, kjer imajo zadruge in prek njih kmetje člani kar velik delež pri mesni, mlekarski, vinarski živilskopredelovalni dejavnosti – če je ne bomo posodabljali, kaj se bo zgodilo? Ne bo več ustrezala standardom in potem bomo izvažali surovino, uvažali pa izdelek.
Strateški načrt ste primerjali z avstrijskim in ugotovili, da smo pri nas strožji. Za kaj gre, v čem pretiravamo?
Dobro vprašanje. Ugotovili smo npr. veliko razliko pri varovalnih pasovih ob vodotokih: mi imamo 5 oz. 15 metrov, Avstrijci pa le tri metre in povečanje v primeru neugodnega stanja vodotoka. Vendar ne na 15 metrov! Poleg tega so se Avstrijci glede obvezne 80-odstotne pokritosti čez zimo dogovorili za izjeme (zimska brazda) za krompir in zelenjadnice, ker sicer spomladi zemljišč ne morejo pripraviti za setev, sajenje. In kolikor mi je znano, smo edini, ki smo dodali obvezne režime pri upravljanju območij Nature 2000, pri čemer kmetje, ki jih režimi neposredno prizadenejo, v njihovo določitev niso bili vključeni, niti ni bila pripravljena analiza vplivov na kmetijstvo in posamezno kmetijo. Če ima torej kmet površino na teh označenih gabaritih, ima številne prepovedi in omejitve, nadomestilo na hektar pa ne upošteva, da bo marsikateri kmet moral »z danes na jutri« opustiti svojo dejavnost, s katero preživlja svojo družino. V Avstriji imajo Naturo 2000 kot prostovoljni ukrep. Zdaj so se naši uradniki sicer malo potegnili nazaj in napovedujejo prilagoditve. Pa še nekaj: ugotovili smo, da obstajata dva strateška načrta, eden, ki ga je kmetijsko ministrstvo vložilo v vladni postopek, ne da bi deležnike seznanilo z režimom, vezanim na plačila Natura 2000, in ga je nato vlada sprejela, ter drugi, ki ga je mesec dni po sprejetju na vladi potrdila Evropska komisija in ki vsebuje kar 500 ha več zemljišč pod režimom plačil Natura 2000. Nihče se še ni odzval na to, nihče ni zanikal.
Ob prevzemu funkcije predsednika ZZS ste obljubili zdrave temelje zadružništva, ohranjanje in oplemenitenje zadružnega premoženja, ureditev procesov, modernizacijo itd. Kaj od tega vam je uspelo?
Pogosto se spomnim na zaveze, ki sem jih dal. Nekatere zahtevajo daljši čas za uresničitev, številne pa smo že izpolnili: zelo hitro smo uredili modernizacijo poslovanja ZZS in razširili področja delovanja, lahko rečem, da smo res kvaliteten servis zadrugam. Odprta npr. ostajajo razpisna okolja kmetijske politike, ki bi morala biti bolj realna in uporabna ter veliko manj birokratska za zadruge. Na tem področju moramo biti vztrajnejši in najti sogovorce, ki so pripravljeni prisluhniti in razumeti. Pristopili smo tudi k močni promociji zadružništva, lani je bila njegova 150-letnica. Imeli smo močno kampanjo Zadruge so slovensko podeželje. Letos gremo v drugi sklop – Grižljaj, ki nas resnično nahrani. Govorimo o hrani, ki jo trajnostno pridelujejo družinske kmetije ter trajnostno v lokalnem okolju predelajo in distribuirajo njihove zadruge. Nagovarjamo neposredno potrošnika, javne zavode, da s svojo izbiro naredijo dobro zase, za lokalno okolje in ekonomijo ter s tem ustvarjajo boljšo prihodnost tudi za svoje otroke. Kaj ni to tisto najboljše, najbolj zdravo in najbolj trajno za vsakega od nas? Lani jeseni smo tudi postavili spletno stran www.zadruzno.si , kjer potrošniki, javni zavodi … na enem mestu najdejo vse naše zadruge in njihovo ponudbo.
Ali ljudje v večjih mestih, kjer ni zadružnih trgovin, dovolj poznajo zadruge?
Florjančič: Žal v večjih mestih nimamo zadružnih trgovin, so pa na podeželju zelo močne. Naslednji korak zadrug pa je, da pridejo tudi v večja mesta in pri tem želi ZZS pomagati. Razmeroma dobro povezujemo urbano in podeželsko, ljudje poznajo podeželje, ampak vseeno vidimo razkorak. Če bi obstajala zadružna trgovska veriga, bi bile marže dostikrat nižje.
Kje smo Slovenci pri samopreskrbi v primerjavi z drugimi državami ter kaj sta pokazala covid-19 in vojna v Ukrajini?
Ko je bil covid, je bilo zanimivo, kako smo se prvi teden ustrašili in kupovali kvas, razmišljali smo, kako pomembna sta samooskrba in zdravi protekcionizem. Potem pa so se sprostile logistične nabavne poti in smo bili spet na udaru evropskih, globalnih viškov, spet se je rušila cena. Cena kmetijskih produktov v Sloveniji je na repu odkupnih evropskih povprečnih cen, pri čemer v ekonomiji nismo na repu Evrope. Ni to zanimivo? Prej smo se že približevali evropskemu povprečju, zdaj pa spet padamo.
Kako pa gledate na nove smernice glede prehrane, ki prihajajo iz vlade?
V strateškem svetu za prehrano bi morali biti strokovnjaki, ne pa osebe z močnim osebnim prepričanjem, ki ga je tudi zdravstvena stroka označila za potencialno škodljivega in nevarnega. Na kratko: prehrana je osebna izbira, prehrana ni religija, v strateški svet pa sodijo strokovnjaki.
