Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Na notranjem ministrstvu in na policiji bodo morali ponovno premisliti, ali javnost sme izvedeti, kdo, kdaj in zakaj je odločil, da morajo prikrivati vse podatke o posilstvih in nasilju migrantov v dnevnih obvestilih javnosti o dogodkih po državi. Na prvotni odgovor, ko so priznali, da imajo sistem za skrivanje dogodkov pred javnosti, a trdijo, da je dokumentacija o tem zaupne narave, sem se pritožil informacijski pooblaščenki. Pritožil sem se tudi zaradi tega, ker se čez odločitev neznano koga, katere utemeljitev je povrhu tudi skrita, ni mogoče pritožiti. Če je prikrito, to onemogoči pravno varstvo pravice javnosti do obveščenosti.
Informacijska pooblaščenka je policijo in notranje ministrstvo že pozvala, naj ponovno premislijo, ali javnost res ne sme izvedeti, kdo in zakaj je odločil, da morajo prikrivati vsa posilstva in nasilje migrantov, tudi tista, ki se zgodijo na javnih krajih in za katere se izve tudi mimo sistema, ki ga je oblast vzpostavila, da bi preprečila, da bi ljudje izvedeli, kaj se je zgodilo. Tako:
MNZ_odstop_pritozbe_Jancic_PPrenos
Ko ljudje opazijo dogodke, ki so pomembni za njihovo varnost in varnost njihovih bližnjih, in ugotovijo, da se jim te dogodke namerno prikriva, to škoduje ugledu oblasti, pa tudi medijev, od katerih javnost pričakuje, da bodo varovali pravico do obveščenosti in da bodo skrbeli za obveščanje javnosti in ne za prikrivanje javnosti, ki je lahko tudi politično motivirano.
Najbolj razvpit primer, ki je pokazal napačno ravnanje oblasti, je bilo prikrivanje drugega posilstva študentke Alija Safinija, ki ga je zagrešil konec leta 2019 skoraj takoj po prihodu iz zapora, v katerem je bil zaradi nasilnih ropov več žensk pred tem, kar je bilo javnosti tudi prikrito. Ko je prišel iz zapora je posilil dve študentki in premlatil še eno žensko, da bi jo oropal. Mogoče je, da je bil posilstev in nasilnih ropov še več, vseh namreč ženske ne prijavijo oblastem. Drugo posilstvo po prihodu iz zapora je zagrešil na Metelkovi, kjer je policija posredovala zaradi obvestila ljudi tam, ki so se odzvali na klice na pomoč. Namesto, da bi o tem dogodku policija posebej obvestila javnost, so vse sistematično prikrili. Odmevati je začelo, ko je javnosti prikrivano dogajanje na Metelkovi, za katerega se je razvedelo, ker so bili številni ljudje osebno priča, pozneje opisal časopis Dnevnik.
Policijsko in sodno prikrivanje nasilnih ropov in posilstev Alija Safinija je že presojala tudi informacijska pooblaščenka. Spor sem sprožil, ker je sodišče, ki sem ga prosil za informacije o priprtem posiljevalcu študentk, o katerem takrat še ni bilo znano, kdo je in zakaj je bil že (večkrat) obsojen, odgovorilo, da javnost nima pravico do nobenih informacij, ker gre za zasebno stvar.
Informacijska pooblaščenka pa je pritrdila sodišču z oceno, da javnosti res ne morejo nič povedati, ker ne morajo ugotoviti, kdo je posiljevalec, ki je priprt zaradi posilstev in je bil tik pred tem izpuščen iz zapora, v katerega ga je poslalo to isto sodišče. Kot se je pokazalo pozneje zaradi brutalnega nasilja nad ženskami, ki jih je ropal že prej. Zakaj vse je bil še obsojen, uradno še danes ni mogoče izvedeti. Sodstvo to prikriva, češ da gre za informacije, ki so po našem zakonu o varovanju zasebnosti osebne narave.
Da na sodišču niso mogli ugotoviti, kdo je posiljevalec in nasilnež, je bila izmišljotina.
Da gre za Maročana Alija Safinija, ki je ravno prišel iz zapora, sem namreč že pred odločitvijo informacijske pooblaščenke razkril po informacijah, ki sem jih dobil od sodnikov, ki so bili ogorčeni zaradi prikrivanja dogajanja, za katerega je bilo soodgovorno tudi sodstvo, ki je že večkrat odločalo o kazenskih sankcijah temu migrantu, ki povsem očitno niso delovale. Safinija je pred posilstvi nazadnje leta 2018 na dve leti zapora obsodila sodnica Mojca Kocijančič. Kdo sodi in kakšne so sodbe, se v pravnih državah ne sme skrivati. Pri nas se je prikrivalo in se še prikriva.
Več podobnih dogodkov, ko so se posilstva zgodila na javnih krajih, tudi v centru Ljubljane, je bilo tudi lani. Dogodki so bili javnosti enako prikriti. Iz policije pa so celo v parlamentu priznali očitno dejstvo, da javnosti dogajanje prikrivajo in napovedali, da bodo tako ravnali še naprej. Menda bi naj s tem varovali že posiljene in pretepene ženske, da ne bi bile znova žrtev (sekundarna viktimizacija). In preprečevali sovražni govor do posiljevalcev. Torej migrantov, ki nezakonito vstopajo v državo zaradi nedelujočega mejnega nadzora.
Ker se je za prikrivana posilstva razvedelo, je to lani sprožilo vznemirjenje ljudi in tudi v medijih smo bili deležni očitkov, da ljudem prikrivamo zanje pomembno dogajanje na področju varnosti. Pa tudi, da širimo nepreverjene informacije, ko poročamo o dogodkih, ki jih policija ljudem prikriva. Dejansko pa za to dogajanje zaradi prikrivanja oblasti nismo mogli izvedeti in pošteno obveščati. Celo to, da nam prikrivajo, so prikrivali.
Iz policije so mi, ko sem konec lanskega leta zaradi tega zahteval dokumentacijo, kdo je ukazal, da morajo javnosti prikrivati posilstva migrantov, potrdili, da imajo sistem, s katerim skrbijo za prikrivanje vsebin, za katere ocenijo, da niso primerni za javnost, denimo, ker bi lahko škodilo interesom preiskave, dodatno viktimiziralo žrtve ali sprožilo sovražni govor proti posiljevalcem, a tega, kaj vse se prikriva, kdo je odločil in zakaj točno, ne smejo povedati, ker je to zaupno. Dokumentov nisem dobil.
Namen spora, pri katerem vztrajam, je zagotoviti vedenje javnosti, kdo je odločal, kako tehtni so bili argumenti in s tem zagotoviti možnost pritožbe proti prikrivanju pomembnih dogodkov javnosti, ko obveščenost javnosti ne ogroža preiskav ali škoduje že prizadetim žrtvam. V modernih državah ne sme biti prikrito, kdo sprejema oblastne odločitve, če za to ni tehtnih razlogov. In pravna varnost proti odločitvam oblasti mora biti mogoča.
Odgovor policije, ki so mi ga poslali, je po moji oceni pomanjkljiv tudi z vidika zakona o tajnih podatkih, ki ob določitvi tajnih podatkov, denimo obsega podatkov, ki se prikrivajo javnosti, zahteva pisno oceno, zakaj je določena tajnost, ki jo mora podpisati odgovorna oseba. Da gre pri informacijah o posilstvih in nasilju migrantov za tajne podatke, ki jih zaradi tega prikrivajo, je povedala policija sama. Da dokumenti in odgovorne osebe vsaj o tem ne obstajajo, je torej neresnično. Po zakonu so obvezni.
Celotna pritožba je bila takšna: Pritozba_zoper_odgovor_za_medije__policija-posilstaPrenos
