Piše: Metod Berlec
Z literarno zgodovinarko in teoretičarko prof. dr. Urško Perenič smo v teh vročih julijskih dneh govorili o njenem raziskovalnem delu in literatih, katerih delo je preučevala v zadnjih letih, predvsem pa o legendarnem slovenskem tržaškem pisatelju in enem od stebrov slovenstva v zamejstvu Borisu Pahorju (1913–2022).
Gospa Perenič, pedagoško in raziskovalno ste zelo dejavni. V zadnjih treh letih ste izdali kar tri zanimive monografije o Josipu Jurčiču, Luizi Pesjakovi in Ivanu Tavčarju. Kaj prinašajo novega?
Novosti so raznovrstne. Vsaka od monografij je namreč zgodba zase, vsem pa je skupno to, da v njih predstavljena dognanja slonijo na obsežnem in poglobljenem študiju primarnih arhivskih virov, in to tistih, ki so jih študirali starejši literarnozgodovinski predhodniki, nekateri od njihovih naslednikov pa so mi o njih vztrajno zatrjevali, da so v celoti obdelani. V fizični obliki jih v glavnem hranijo Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Biblioteka SAZU in Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Če se dotaknete najprej knjige o Jurčiču …
Knjiga o Jurčiču prinaša denimo sveže informacije, do katerih sem se dokopala s sistematičnim prebiranjem njegovih beležnic in so mi pomagale bodisi dopolniti ali korigirati poprejšnje védenje o pisateljevem življenju ali delu, kamor sodi tudi natančnejše datiranje posameznih povesti. Prav tako so mi bile beležnice v pomoč pri razgrinjanju pisateljevega miselnega obzorja. Ob študiju časopisnih virov sem npr. rekonstruirala Jurčičevo posmrtno življenje in slavo, začenši z veličastnim pogrebom, tja do vsenarodne nabirke za postavitev spomenika. Za literarnozgodovinske sladokusce je bržda najinteresantnejša moja obravnava celote Jurčičevega pripovedništva v osrednjem delu knjige, ki ga po eni strani premišljam v dialogu s starejšimi jurčičeslovci, po drugi interpretiram in ovrednotim povsem nanovo, ob čemer izrišem njegov razvojni lok in prikažem »življenje« posameznih tekstov – od ustvarjalnih pobud do recepcije.
Kaj pa pri Tavčarju?
Podobna prizadevanja so me vodila pri pisanju monografije o Tavčarju, kjer sem skušala ustvariti zgledno sintezo med biografskim in interpretativnim pristopom. Takó postrežem z marsikatero svežo biografsko podrobnostjo, ki drugače osvetli lik pisatelja, ter zraven postopoma utemeljujem uvodoma začrtano glavno tezo, da je Tavčar pravzaprav vse življenje pisal en sam tekst. Povedano z drugimi besedami in zelo na kratko, Tavčar zgodbe novelet, povesti in romanov spleta okrog izbranih motivov, jeder, h katerim se znova in znova vrača (med noveleto Gospa Amalija, ki jo razumem kot nulto točko njegovega pripovedniškega opusa in je privrela na dan iz stvarnega doživetja, ter »labodjima spevoma« Cvetje v jeseni in Visoška kronika s konca Tavčarjeve življenjske in ustvarjalne poti, pa tudi vsemi teksti, ki so nastali vmes, obstajajo nespregledljive podobnosti). Zaradi tega njegovo pripovedništvo daje vtis velike, organsko rastoče strukture. Morda bi ga lahko primerjali z drevesom, ki mu iz popkov na glavnem delu poganjajo nove in nove veje (to so teksti), ob čemer vseskozi ostaja trdno zakoreninjeno v svoji zemlji. Kakor Tavčar, s katerim se v knjigi podamo na številne (stran)poti in vračamo tja, kjer so bile dejanske in želene korenine njegove bíti – v Poljansko dolino, na Visoko.
In še o Luizi Pesjakovi …
Iz leta 2022 je moja knjiga o vsestransko nadarjeni ustvarjalki Luizi Pesjakovi, kjer sem v središče zanimanja postavila njeno pesništvo za otroke in mladino. Knjiga prinaša prvo obširnejšo obravnavo literarnega bidermajerja na Slovenskem, ki dobiva ob dominantni usmeritvi mladoslovenskega realizma (z Jurčičem in s Tavčarjem ter z nekaterimi drugimi ustvarjalci) status polnokrvne književne usmeritve v drugi polovici 19. stoletja. Pesjakova ni bila torej samo avtorica prvega slovenskega dnevniškega romana Beatin dnevnik (1887), tudi ne zgolj avtorica opernega libreta Gorenjski slavček, ampak je v slovensko književnost zasadila duhovno-patriotično različico otroškega pesniškega bidermajerja.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
