Piše: G. B.
Skladatelj Alojzij (Lojze) Mav (1898-1977) je eden najbolj znanih ustvarjalcev krščanskega glasbenega izročila na Slovenskem. Čeprav ni imel kakšne posebne glasbene izobrazbe, je veljal za pravega glasbenega genija, ki je v življenju tudi veliko pretrpel.
Doma je bil iz Grobelj pri Domžalah (danes je ta kraj del župnije Jarše pri Domžalah). Dejansko je bil rojen in je odraščal v tamkajšnji mežnariji. Kot nadarjen otrok se je v najstniških letih vpisal v Jegličeve “škofove zavode” oz. Škofijsko klasično gimnazijo, kjer pa je zaradi vmesnega vojaškega bojevanja na bojišču prve svetovne vojne maturiral leta 1919. Vpisal se je na ljubljansko teološko fakulteto in zatem vstopil k lazaristom, ki so v njegovih domačih Grobljah že imeli svojo misijonsko hišo. Leta 1924 je bil posvečen v duhovnika, že dan po posvečenju, 30. junija 1924, je daroval novo mašo v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, nato pa prevzel prvo službo v redovni hiši lazaristov v Celju (Sv. Jožef).
Po šestih letih, leta 1930, je bil Lojze Mav poslan v Beograd, kjer pa je preživel najbolj težko obdobje svojega življenja. Zanimivo, da o tem ostaja zelo malo znanega, a očitno je skladatelj in duhovnik padel v kolesje t. i. konkordatne krize, saj se je Srbska pravoslavna cerkev zelo borila proti temu, da bi tedanja Kraljevina Jugoslavija sklenila sporazum s Svetim sedežem. Pri tem pa so kolateralne žrtve tega nedvomno strahotno umazanega boja postali tudi sicer maloštevilni katoliški duhovniki, ki so delovali v Srbiji. Ni povsem jasno, zakaj je bil Mav obsojen, dejstvo pa je, da se je v Ljubljano vrnil leta 1938 in ni smel več maševati, prav tako tudi ni bil več član Misijonske družbe. Pod streho so ga vzeli ljubljanski frančiškani, kjer je deloval kot organist na koru. Šele leta 1959 je zaradi zglednega življenja po zaslugi nadškofa Antona Vovka ter posredovanju dr. Jakoba Ukmarja znova smel maševati, a le zasebno. Vendarle je bil kasneje inkardiniran v ljubljansko nadškofijo. Leta 1977 ga je zadela kap in ni mogel več hoditi. Znova pa so ga nazaj sprejeli lazaristi. Zanj se je namreč zavzel teološki profesor, tedanji provincialni predstojnik lazaristov v Jugoslaviji, kasnejši ljubljanski nadškof in sedaj kardinal dr. Franc Rode, ki je tudi prišel ponj na dom v Grobljah, kjer so za svojega strica Lojzeta skrbeli brat in nečaki. Od takrat so zanj skrbele sestre usmiljenke. Umrl je leta 1977. Na pogrebu je dr. Rode, kot navaja revija Ognjišče, dejal: “Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava.”
Leta 1978 je začel delovati akademski pevski zbor, ki nosi ime po skladatelju Mavu. V začetku ga je vodil Jože Trošt, najdlje pa Marija Detela Perko.
Mavov glasbeni opus je najbolj obsežno nastajal prav v njegovih letih trpljenja. To je bil tudi čas druge svetovne vojne in revolucije, pa tudi povojnega nasilja in komunističnega preganjanja Cerkve. Pisal je tudi besedila za skladbe. Mnogi poznavalci pravijo, da je ustvarjal predvsem iz srca.
Eno od svojih skladb je ustvaril za spomin vernih rajnih 2. novembra in sicer na podlagi vrstice iz svetopisemske Knjige razodetja: “Tiste dni sem zaslišal glas iz nebes, ki mi je govoril: »Zapiši: Blagor mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu! Odslej, govori Duh, naj se spočijejo od svojega truda; zakaj njih dela gredo z njimi.«” (Raz 14,13)
Je pa Mav tudi znan po domovinski pesmi, ki je bila v času prejšnjega režima prepovedana, v politični emigraciji pa zelo cenjena. Nekateri jo sicer pomotoma imenujejo “domobranska himna” (kar velja za neko drugo skladbo).
Sicer pa, besedilo je povsem domovinsko usmerjeno:
