Piše: T. M.
V 109. letu starosti je na svojem domu v Trstu umrl pisatelj Boris Pahor, je danes poročal Radio Slovenija. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.
Pahor se je rodil leta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu. V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.
Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Zagotovo je ena osrednjih Pahorjevih zaslug tudi ta, da je v sedemdesetih letih v javnost prišla resnica o komunističnih pokolih iz leta 1945. To se je zgodilo leta 1975, ko je v okviru revije Zaliv izšla brošura »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«. Intervju s Kocbekom sta naredila Boris Pahor in Alojz Rebula, brošura pa je bila v komunistični Jugoslaviji prepovedana. Zaradi nje so Borisu Pahorju nekaj časa prepovedali vstop v matično domovino.
Boris Pahor je bil tudi velik zagovornik slovenske identitete. Zavzemal se je tudi za to, da bi bila v slovensko himno vključena tudi druga kitica Prešernove »Zdravljice«. Zaradi njegovih kritičnih izjav na račun multikulturnosti so ga levičarski mediji večkrat napadali.
Naj počiva v miru.
