Piše: Lucija Kavčič
V Galeriji Fortunata Berganta kustos Lan Seušek načrtuje novo razstavo. Kmalu bomo v njej lahko občudovali dela mlade slikarke Klarise Sipoš, sicer Ptujčanke, ki je po končani gimnaziji študirala v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in študij zaključila z magistrsko nalogo.
V pogovoru je Klarisa Sipoš kustosu Lanu Seušku zaupala, da je vse od otroštva dalje nihala med dvema željama, dvema ljubeznima: da bi postala slikarka ali pa veterinarka. Slednjič se je odločila za prvo pot, a tudi druge ni povsem opustila, saj se je izredno šolala tudi za veterinarskega tehnika. Tako bomo del te »dvojne ljubezni videli tudi na razstavi; dela, ki bodo razstavljena, se med seboj povezujejo z motivom risa: »Najstarejša slika je nastala v prvih letih mojega študija. Med slikanjem kanadskega risa sem se zaljubila v te mačke. Tako me je ris začel spremljati skozi moja nadaljnja slikarska leta. Tehnike slikanja pa so različne; od olja do akrila in digitalnega medija, ki se ga zadnja leta najbolj poslužujem,« je povedala slikarka Klarisa Sipoš, kustos Lan Seušek pa poudarja, da je za razumevanje njenih del dobro poznati razliko med ’fotorealizem’ in ’wildlife’ umetnostjo. Prvi je med umetniki precej razširjen in gre za to, da si umetnik s fotografijo olajša delo, saj si z njo osveži spomin, ni pa nujno, da jo popolnoma prekopira. V slikarskem žanru wildlife umetnosti, pa gre za upodabljanje divjih živali, pojasnjuje Sipoševa in dodaja, da je ta žanr zelo priljubljen in razširjen v ZDA, v Sloveniji pa ne.
Živali v gibanju
Lahko torej povemo, da je Klarisa Sipoš s svojimi slikami ena redkih, če ne edina predstavnica fotorealizma v Sloveniji, saj je ta žanr glede na njene poklicne želje in značaj zanjo samoumeven. Slikanje v tem stilu je Klarisa opisala kot podobno natančni anatomiji ali operaciji pri veterini. O odnosu fotografije in fotorealistične slike je slikarka povedala, da je fotografija »zamrznjen trenutek na papirju, vse stoji in čaka. Ko pa dosežemo, da se ta slika začne premikati, dobi zagon, da svetloba spet pridobi na svojem žaru in kožuh na živali premakne veter, je to fotorealistična slika.« Klarisa Sipoš se pri svojem delu skuša držati nasveta Henrija Matissa, da je potrebno odstraniti iz slike vse nepotrebne stvari, a se, kot pravi v svojih začetkih ni mogla izogniti dosledni preslikavi fotografije, saj ji je bila dobra pomoč pri učenju.
Svet je čudovit
Slikanje živali se zdi Klarisi Sipoš pomembno ravno toliko kot slikanje drugi stvari, pokrajin ali ljudi, saj je svet čudovit in Zemlja bi bila prazna, če je ne bi naseljevale živali in nam delale družbo: »Z upodobitvami živali slavim Stvarnika, prikazujem lepoto. Lepoto, ki jo lahko čez noč izgubimo! Živali na mojih slikah v tišini tulijo, rjovejo ob našem brezbrižnem življenju.« Estetika, ki rodi navdih, je za Klariso Sipoš namreč vedno na prvem mestu, sledi pa ji kompozicija, s katero pripoveduje zgodbo in vključuje simbole: »A vsaka slika je drugačna, lahko da je samo estetsko usmerjena ali pa polna zgodbe in simbolizma.« Klarisin čopič poleg živali seveda upodablja tudi druge motive in portrete ljudi, ter slika tudi na fasade kapelic. Poslikala je tudi nekaj manjših kipcev, več let pa jo spremljajo tudi ilustracije knjig. »Moja tretja stran življenja pa je povezana s športom: kolesarstvom in tekom, ki sem ju vzljubila v študentskih letih. Prevoženi in pretečeni kilometri se množijo in iz dneva v dan in iz leta v leto,« je za konec povedala Klarisa Sipoš.
Pogovor, ki ga je imel kustos Galerije Fortunata Berganta Lan Seušek s slikarko Klariso Sipoš, preberite na POVEZAVI.
