Piše: Gašper Blažič
V tem tednu je umrl evropski literarni velikan Milan Kundera, Čeh, ki je živel v Franciji. Star je bil 94 let, s svojim življenjem in delom je tiho vplival tudi na dogajanje v Evropi, saj se je od prvotne komunistične usmeritve obrnil k vrednotam demokracije in se tiho vključil v disidentsko držo v odnosu do režimov, ki so do padca berlinskega zidu tlačili vzhodno polovico Evrope.
Sam je priznal, da je v mladih letih bil komunist in leta 1948 celo pozdravil vzpon komunizma na Češkoslovaškem. Že dve leti po tistem je bil izključen iz partije. Šest let kasneje se je vanjo vrnil, a je bil leta 1970 , dve leti po zatrti praški pomladi, ponovno izključen. Še leta 1968 je naivno verjel, da je mogoče partijo reformirati od znotraj in se je celo javno prepiral z literatom Vaclavom Havlom, ki je kasneje postal predsednik Češkoslovaške federacije in, po njeni razdružitvi, predsednik Republike Češke. Od leta 1975 je živel v Franciji, štiri leta po preselitvi so mu odvzeli državljanstvo ČSSR, leta 1981 pa je dobil francosko državljanstvo. V svoji domovini je bil nezaželen, njegova dela so bila do leta 1989 celo prepovedana.
Med njegovimi številnimi romani najbolj izstopa »Neznosna lahkotnost bivanja« (1984), ki opisuje življenje v letu 1968, v času praške pomladi. Kot je sam večkrat dejal, svojega literarnega opusa ne šteje za politični komentar, je pa kljub temu večkrat opisoval življenje posameznikov v totalitarizmu. Je pa precej navezoval stike z literati ne samo v svoji domovini, ampak tudi drugje v srednji Evropi, pa tudi v nekdanji Jugoslaviji. Kot je za STA dejal slovenski prevajalec njegovih del Jaroslav Skrušny, ga je ves čas ga »spremljala senca disidentstva oziroma uporniške drže zoper enoumja za železno zaveso«.
Verjetno je Kundera tudi zato leta 1991, v času agresije na Slovenijo, poslal svoje sporočilo kot odgovor na prošnjo slovenskih literatov, ki so kmalu po začetku oborožene agresije JLA na samostojno Slovenijo začeli pošiljati sporočila (preko telefona in telefaksa) svojim znancem v tujino, tako Slovencem po svetu kot ostalim, ki so imeli znance v visoki politiki in bi lahko vplivali na preobrat. Pisatelj Drago Jančar to dogajanje opisuje v dnevniku »Deset dni« (objavljen je v knjigi »Konec tisočletja, račun stoletja«, Mladinska knjiga 1999), kjer opisuje tudi brutalno naivnost praktično celotne zahodne politike, tako evropske kot ameriške. Kundera se tu sklicuje tudi na nekatere grenke zgodovinske izkušnje iz časa pred drugo svetovno vojno, ko so Hitlerjeve čete vkorakale na Češkoslovaško, britanski premier Neville Chamberlain pa je v istem času govoril o velikih dosežkih zahodne diplomacije in doseženem miru. Kundera je zapisal takole:
TREBA JE REŠITI SLOVENIJO
S tesnobo sem prebral sporočilo svojih slovenskih prijateljev, ki so sredi tihotne in z vojsko obkoljene Ljubljane poklicali – in še zmeraj kličejo – svet na pomoč. Ne vem, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah In tednih, vem pa, da ta dežela, tako majhna in lopa, zasluži vso našo solidarnost. Dolgo je že tega, kar sem se seznanil z njeno zgodovino, slikarstvom, literaturo, in prav zato tako dobro razumem osuplost Slovencev nad brezbrižnostjo dela evropske javnosti ob tem, kar se dogaja z njimi. Nad brezbrižnostjo, ki temelji na nevedenju. Poslušam glasove, ki v zvezi s Slovenci govore o »nevarnosti balkanizacije«. A kaj ima Slovenija opraviti z Balkanom? Gre vendar za zahodno deželo, bližnjo sosedo Italije (Trst Je napol slovensko mesto: James Joyce je o tem marsikaj vedel), katoliško (preizkušnje reformacije), ki je dolgo pripadala Avstro-Ogrskemu cesarstvu, deželo, kjer je ideja srednje Evrope (ki se geografsko končuje tam, kjer se začenjata ruski in balkanski svet) bolj živa kot kjerkoli drugje.
Poslušam glasove o »pradavnih demonih nacionalizma«. V tem stoletju so se osamosvojili številni evropski narodi: Norvežani, Irci, Poljaki, Madžari, Romuni, za krajši čas tudi Litovci, Estonci, Letonci /Latvijci, op. G. B./ in nazadnje še Islandci. Poenotujoča volja totalitarnih imperijev je poskušala vse, da bi jih uničila; in vendar danes pomenijo čudovito raznovrstnost Evrope, ki si je brez njih ni mogoče več predstavljati. Slovenci in Hrvati so izkusili isti proces nacionalnega preporoda. Jugoslovanska država, rojena 1918 kot federacija, ki je v en sam skupek povezala delček vzhodne Evrope (Srbijo) in delček zahodne Evrope (Hrvaško in Slovenijo), je pomenila začasno stanje v procesu, ki se povsem naravno dopolnjuje in iztoka.
Patriotizem Slovencev mi je osebno tako prav zato, ker se nikoli ni utemeljeval na vojaki ali na političnih strankah, ampak na kulturi, še posebej na literaturi. Njihov največji narodni junak ni ne vojščak ne pridigar, ampak France Prešeren, veliki romantični pesnik iz prve polovice 19. stoletja. Današnja želja Slovencev po samostojnosti ne izvira iz provincializma, ampak iz težnje po Zahodu, iz želje po Evropi, kamor bi radi kot zrel narod enakopravno vstopili.
Med münchensko konferenco je Chamberlain, opravičujoč kapitulacijo, govoril o Češkoslovaški kot o »neznani in daljni deželi«. Te omalovažujoče besede so ostale Čehom v spominu kot nezaceljena rana, ki je bila po vojni vzrok za njihovo nezaupanje do Zahoda in je pripomogla k porastu prosovjetskih simpatij. Nikar ne spreglejmo tovrstnih ran! V ignoranci se zmeraj skriva aroganca. Ne more biti Evropejec, kdor noče poznati, spoštovati in varovati drugih evropskih držav, pa če so še tako majhne in neoborožene, kot so Islandija, Danska ali Slovenija. Če bi položaj ne bil tako dramatičen, bi rekel (in pravzaprav to že vseskozi zaman pripovedujem): pojdite v Jugoslavijo, pogovarjajte se s tamkajšnjimi intelektualci, seznanite se s tem protislovnim, zapletenim in marsikaj razkrivajočim svetom! Žal pa vam lahko ob tem nočnem klicu mojih prijateljev rečem samo: storite vse, da bi rešili Slovenijo.
Milan Kundera, 3. julij, 1991
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v pariškem Le Mondu.
Glede na tovrstno držo velja spomniti, da je novembra 2021 tedanji slovenski predsednik Borut Pahor v prostorih slovenskega veleposlaništva v Parizu podelil zlati red za zasluge pisatelju Milanu Kunderi, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Odlikovanje je v njegovem imenu sprejel Kunderov osebni prijatelj Evgen Bavčar. Ob tem objavljamo še obrazložitev:
Češko-francoski pisatelj in svetovljan Milan Kundera je eden največjih pisateljev našega časa. S svojimi deli je v prelomnih desetletjih druge polovice dvajsetega stoletja dosegel vpliv, kakršnega imajo lahko le najnatančnejši opazovalci časa in ljudi. V svojem pisateljskem opusu je romanu kot izvirni evropski literarni obliki vtisnil tankovestno estetsko dovršenost in mu s tem dal plemenito poslanstvo izražanja vesoljnih načel in vrednot človeškega duha, katerega jedro je svoboda.
Milan Kundera se je rodil leta 1929 v Brnu na Češkem v družini muzikologa in pianista Ludvika Kundere. Že v zgodnjih letih se je naučil igrati klavir in pozneje je v Pragi najprej študiral muzikologijo in kompozicijo, nato književnost in estetiko in nazadnje študij dokončal na praški filmski akademiji, kjer je poslušal predavanja iz režije in scenaristike. Po diplomi leta 1952 je tam poučeval svetovno književnost.
Kundera pripada generaciji Čehov, ki je odraščala v duhu grozot druge svetovne vojne in nemške okupacije ter ni imela izkušenj s predvojno demokratično Češkoslovaško republiko. Kratko obdobje reformističnega optimizma po Evropi leta 1968, ki je zajel tudi Češkoslovaško, je prekinila sovjetska invazija in leta 1975 je Kundera odpotoval v Francijo. V domovino se ni nikoli več vrnil.
Tako kot državo je počasi zamenjal tudi jezik ustvarjanja in odslej pisal izključno v francoščini. Ko so njegova dela v domovini zaradi političnih razmer prepovedali, se je z vso ustvarjalno silo lotil že objavljenih prevodov svojih del, ki jih je pregledal in popravil, obenem pa tesno sodeloval s prevajalci pri novih prevodih. Tako njegovi prevodi nikoli niso zvesta preslikava izvirnika v drug jezik, ampak včasih tako odstopajo od prvotne oblike, da je avtor nazadnje popravil še izvirnik.
Milan Kundera je začel objavljati leta 1953 in je prejemnik največjih književnih nagrad in priznanj.
Milan Kundera je v odločilnem, prelomnem obdobju slovenskega osamosvajanja in vojne za Slovenijo zastavil svojo besedo in mednarodni ugled v obrambo naših zgodovinskih in kulturnih posebnosti ter politične neodvisnosti.
Z visokim državnim odlikovanjem Republika Slovenija Milanu Kunderi izkazuje spoštovanje in hvaležnost.
Zakaj je bila Kunderova pisna intervencija tako pomembna? Le Monde je zelo bran in vpliven časopis, Francija pa je bila leta 1991 povsem pod vplivom evropske politične direktive, da je potrebno ohraniti enotno Jugoslavijo. To usmeritev je podpiral tudi tedanji francoski predsednik François Mitterrand. Šele kasneje se je – prav po zaslugi tovrstnih intervencij uglednih literatov – evropsko in z njo tudi francosko javno mnenje začelo spreminjati, kar je vplivalo tudi na priznanje Slovenije.
