Piše: Lucija Kavčič
»Nočem biti več nevidna« je naslov knjižnega prvenca, zbirke zgodb Mojce Petaros, ki je prav pred kratkim izšel pri tržaški založbi Mladika. Naslov po avtoričinih besedah dobro povzame čutenje likov iz marsikatere zgodbe, v katerih je glas dajala tistim, ki se v svojem okolju počutijo nevidne in neslišane. Mojca Petaros je tudi prevajalka.
Mojca Petaros (1998) prihaja z Opčin nad Trstom. Magistrirala je iz prevajanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je zdaj zaposlena kot mlada raziskovalka in preučuje prevajanje za gledališče v kontekstu slovenske manjšine v Italiji. Prevaja iz angleščine, španščine in italijanščine. Za svoj prvi književni prevod, roman Pokvarjenke argentinske avtorice Camile Sosa Villada, je prejela letošnjo nagrado Radojke Vrančič. Prevedla je še mladinski roman Brcam in letim Ruchire Gupta ter potopis Ujeti v raju Patxija Irurzuna, ki je večletno skupinsko delo udeleženk španske prevajalnice JSKD. Kratke zgodbe Mojce Petaros so bile objavljene v številnih spletnih in tiskanih medijih tako v Sloveniji kot v zamejstvu, zanje je tudi prejela nekaj nagrad, leta 2022 je bila med finalistkami festivala mlade literature Urška, istega leta pa tudi dobitnica mednarodne nagrade energheia. Oktobra letos je pri tržaški založbi Mladika izšel njen kratkoprozni prvenec Nočem več biti nevidna.
Čestitam za nagrado Radojke Vrančič, ki ste jo prejeli na letošnjem knjižnem sejmu za prevod Camile Sosa Villada Pokvarjenke. Kako je bilo, če lahko prevajanju tako rečemo, poustvarjati to knjigo?
Najlepša hvala. Poustvarjanje je, mislim, kar dober izraz za književno prevajanje, ker gre dejansko za to, da v drugem jeziku ustvariš isti učinek in isto vzdušje kot v izvirniku – in seveda poveš isto zgodbo. Prevajanje Pokvarjenk je bilo zahtevno na več ravneh: slogovno je to raznolika knjiga, ki zaobjema tako nizko pogovorno in celo prostaško govorico kot tudi zelo lepe, skoraj poetične odlomke, bogate z metaforiko in besednimi igrami. To je bil najzahtevnejši, ampak po mojem mnenju tudi najlepši vidik prevajanja, saj mi je kot prevajalki dopuščal oziroma od mene zahteval veliko mero ustvarjalnosti. Avtoričin slog je čudovit, premišljen in izpiljen. Ker gre za argentinsko španščino, jaz pa sem se tega jezika učila samo v Evropi, sem za razlago nekaterih izrazov prosila znanke iz Argentine. Roman je zahteven tudi zato, ker opisuje svet, ki je tako zelo oddaljen od mojega: avtorica je transspolna ženska, ki se je kot rosno mlado dekle morala preživljati kot prostitutka. Soočala se je z različnimi oblikami nasilja, zato bi med zahtevnosti prevajanja dodala tudi emotivni vidik, saj je v knjigi nekaj zelo surovih prizorov. Svojo avtobiografsko zgodbo pa je prepletla z magično-realističnimi elementi, kar mi je bilo zelo všeč. In kljub težkim življenjskim razmeram je ohranila smisel za humor.
Prevajate iz angleščine, španščine in italijanščine. Prevajanje zlasti leposlovja in poezije zahteva nemalo jezikovnega občutka pa tudi potrpežljivosti pri iskanju pravih izrazov, da delo ohrani svoj umetniški izraz. Kako izbirate knjige, ki jih potem prevedete? Je kateri od treh jezikov, iz katerega vam je enostavneje prevajati?
Vse knjige, ki sem jih do zdaj prevedla, so mi ponudile založbe, torej jih nisem izbrala sama. Bi pa ponudbo zavrnila, če določena knjiga res ne bi bila po mojem okusu, saj moraš z delom, ki ga prevajaš – zlasti ko gre za daljše delo, kot je roman – živeti res veliko časa in to lahko postane naporno. Zdelo bi se mi pa tudi nespoštljivo do avtorja, če bi sprejela knjigo, ki mi sploh ni všeč, saj je gotovo ne bi mogla prevesti tako dobro kot knjige, ki me je navdušila. Mislim, da je moja najmočnejša kombinacija prevajanje iz italijanščine, preprosto zato, ker sem odraščala na Tržaškem in torej ta jezik obvladam v bistvu enako dobro kot slovenščino.
Kaj vas je pritegnilo, da ste se lotili prevajanja knjige Brcam in letim? Zgodba je pretresljiva − kako jo je bilo prevajati?
Brcam in letim je dober primer romana, ki me je takoj navdušil: res gre za pretresljivo in zelo žalostno zgodbo, ki pa v sebi skriva tudi veliko topline in pozitivnega naboja. Nekateri odlomki so me med prevajanjem ganili do solz, predvsem tisti o protagonistkinem odnosu z očetom, ki je na začetku romana eden glavnih antagonistov, ker žensk iz svoje družine ne zna zaščititi oziroma je sokriv za njihovo usodo, polagoma pa postane pogumnejši in se celo nauči družini pokazati, kako jo ima rad. Knjiga me je pritegnila tudi zato, ker se mi zdi zelo dragocena pridobitev za slovensko bralstvo. Prevodi so okna v druge svetove, in ta zgodba nas prestavi v severno Indijo. Že res, da iz zornega kota ene najbolj marginaliziranih kast, pa vendar v njej najde prostor tudi lepa plat te dežele – tradicije, jedi, način oblačenja, čisto vse je drugače kot pri nas. To pride še toliko bolj do izraza, ker protagonistka Heera na neki točki odpotuje na zahod, v ZDA, in tam odkriva »naše« navade. Zdi se mi zelo dragoceno branje za najstnike, ki jim je knjiga namenjena. Naučila jih bo sprejemati drugačnost. Hkrati pa je zapakirana v napeto detektivsko zgodbo, zaradi česar jo bodo teže odložili.
V dobi UI spletnih prevajalnikov in podobnega mnogi mislijo, da klasično prevajalstvo izumira, a to ne drži. V čem je nezamenljivost človeka prevajalca? Ali sami kdaj uporabite te tehnologije? V čem jim gre oziroma ne gre zaupati?
Umetne inteligence ne uporabljam, sem pa pogosto delala s programsko opremo za računalniško podprto prevajanje, na primer ko sem bila na praksi v Evropskem parlamentu, ker je za tak tip besedil zelo koristna, pri književnem prevajanju pa precej manj. Mislim, da bo umetna inteligenca težko nadomestila človeka na tem področju, saj ne zmore prepoznati pomenskih in slogovnih nians, kaj šele besednih iger. Vse bolj razširjena uporaba generativne UI me skrbi predvsem zato, ker se bojim, da mlajše generacije sploh ne bodo več znale pisati. Občutek imam, da tisti, ki smo dovolj stari, da smo se še učili analognega pisanja, precej manj zaupamo tem tehnologijam kot tisti, ki so jih že od malega vajeni pogosto uporabljati. Težko je prepričati današnje dijake, zakaj je pomembno, da pišejo eseje – da se torej naučijo svoje misli ubesediti in jih razčleniti v smiselno in tudi drugim razumljivo besedilo. Zakaj bi se trudili s tem, če pa lahko domačo nalogo namesto njih opravi veliki jezikovni model?
Letos je izšlo tudi vaše prvo prozno delo, zbirka zgodb z naslovom Nočem biti več nevidna. Na katero se nanaša naslov? Nam na kratko orišete, o čem pripovedujejo še druge? Od kod ste črpali snov zanje?
Naslov je povzet iz ene od zgodb v zbirki Tržaške pravljice, v kateri burja pravi, da noče več biti nevidna. Ko sem izbirala naslov, se mi je ta citat zdel posrečen, saj se mi zdi, da dobro povzame čutenje likov iz marsikatere zgodbe: dajala sem glas tistim, ki se v svojem okolju počutijo nevidne, neslišane. Ko o njih beremo, pa, kot pravite, končno postanejo vidni. Pišem na primer o Tržačanu afganistanskih korenin, ki se v svojem mestu sooča z rasizmom, o dekletu, ki novemu prijatelju zamolči svojo telesno hibo, o skrivnostnem neznancu, ki ga punca sreča med sprehodom skozi zelo nenavaden park, o merjascu, stalnem gostu vseh kraških naselij, na katerega pa različni liki gledajo različno, o izvrstni, a pretirano sramežljivi operni pevki … V že omenjeni Tržaški pravljici sem skušala med vrsticami povedati, kako se pravzaprav vsi Slovenci v Italiji včasih počutimo nevidne. Snov večkrat črpam iz lastnih izkušenj ali iz pripovedi drugih, kar pa ne pomeni, da so zgodbe (avto)biografske, zmeraj raziskujem polje potencialnosti, to je po mojem mnenju poanta književnosti.
Kakšna izhodišča, če je mogoče tako vprašati, si običajno izberete?
Izhajam iz znanih okoliščin, nato pa si izmislim zgodbo o tem, kar bi se lahko zgodilo ali, kdove, se mogoče celo je. Včasih se rada poigram tudi z nadnaravnimi elementi. Po naravi sem radovedna, ogromno stvari me zanima in rada si postavljam vprašanja. Na nekatera vprašanja si najlaže odgovorim tako, da o tem napišem zgodbo, kar običajno pomeni, da nisem zares našla odgovora, sem pa poglobljeno obdelala določeno temo ali pa svoje notranje dileme in strahove posodila izmišljenim likom. Zavedam se, da je notranji svet vsakega človeka nekaj posebnega, in tudi ta subjektivnost književnosti me privlači: zato rada menjujem zorni kot, ponekod isti dogodek opišem skozi oči raznolikih likov. Pa tudi na splošno si izbiram raznolike pripovedovalce, enkrat se vživim v betežnega starca, drugič v beneškega gondoljerja ali v devetletnega dečka. Skratka, mislim, da so zgodbe iz te zbirke zelo raznolike, čeprav bo bralec kmalu ugotovil, katere teme me najbolj nagovarjajo. Skoraj vse zgodbe se dogajajo na Tržaškem. »Tržaškost« in pa slovenskost v teh krajih je v nekaterih središčna tema, v drugih pa samo ozadje.
Kaj vas je pravzaprav kot pisateljico oblikovalo − družinska dediščina, saj izhajate iz pomembne kulturniške družine, ali študij in potovanja? Oziroma bolje − kako vas je oblikovalo eno in drugo, morda pa tudi še tretje?
Mislim, da me je oblikoval predvsem radovedni značaj, ki ga že omenjam, in (pre)velika mera domišljije. To sta po mojem bistveni sestavini vsakega umetnika. Da sem postala pisateljica in ne kaj drugega, pa zagotovo v veliki meri dolgujem svoji družini, saj je v njej veliko besednih umetnikov. Moj prvi literarni spomin in eden prvih spominov nasploh je, kako nam je babica brala Župančičeve Mehurčke. Že v vrtcu sem jih znala na pamet, verjetno zato, ker je bila moja babica Matejka Peterlin med drugim odlična radijska igralka in jih je znala izvrstno interpretirati. Prisežem, da še vedno slišim njen glas, ko prebiram Župančiča, čeprav nam je mamo Matejko, kot smo jo klicali, že pred sedemnajstimi leti vzela bolezen, ko sem bila jaz stara deset. Med študijem sem se zelo poglobljeno ukvarjala z jezikom, kar je nedvomno vplivalo na moje pisanje, potovanja pa so zagotovo dragocen vir navdiha, dajejo mi ogromno snovi za zgodbe.
Doma ste z Opčin, čeprav ste, če prav razumem, zaradi službe precej časa v Ljubljani, kjer ste zaposleni kot asistentka na UL. Ali lahko našim bralcem predstavite utrip Opčin, ki je sicer tako blizu slovenske meje, poznamo pa ga zlasti po pustnem karnevalu?
Ko me v Ljubljani vprašajo, od kod sem, vedno posplošim in rečem iz Trsta, čeprav sem sčasoma ugotovila, da večina sogovorcev prepozna tudi Opčine. Ne vem, ali zaradi pustnega sprevoda ali morda zato, ker je tako blizu Sežani, tako rekoč prvo pravo naselje za mejo. Me pa veseli, da ste omenili pust! Ta praznik, če mu lahko tako rečem, nam zelo veliko pomeni, mislim, da je tukaj precej bolj občuten kot v Sloveniji. Verjetno zato, ker je priložnost, ko se združijo in kasneje na sprevodih in »feštah« tudi povežejo in prepletejo vse okoliške vasi. Opčine imajo morda nekoliko manj močno vaško identiteto, oziroma jo vsaj jaz manj občutim, delno gotovo zato, ker večina moje družine ne izhaja z Opčin: družina Peterlin se je priselila iz Dolenjske, očetovi predniki pa so od Svetega Jakoba in s Kolonkovca, torej iz predelov Trsta, ki so bili nekoč precej bolj slovenski kot danes. Delno pa tudi, ker gre vseeno za že dokaj veliko vas (čeprav Opčinam nikoli ne rečemo mesto), ki se – to je spet moj osebni občutek – skoraj že malo spreminja v predmestje. Je pa prijeten kraj z gostoljubnimi lokali in krasnim razgledom na morje. Prijateljem iz Slovenije zmeraj priporočam, da se pred obiskom Trsta ustavijo tukaj. Vsem, ki nas obiskujete iz Slovenije, pa bi položila na srce: pozdravite v slovenščini! Na Opčinah jo večina trgovcev obvlada in kar nas, tukajšnje Slovence, najbolj boli, je, ko se rojaki z druge strani meje trudijo z italijanščino in sploh ne pomislijo, da bi lahko pri nas govorili svoj jezik.
Ste predstavnica mlajše generacije Slovencev v Italiji. Kako vidite slovenstvo v Italiji ta čas? (Ves čas poslušamo, da je Slovencev vse manj …) Kako je vaša generacija povezana s Slovenijo?
Delno sem vam že odgovorila, je pa situacija Slovencev v Italiji res kompleksna in tudi to, da nas je vedno manj, na žalost kar drži. Ali oziroma v kolikšni meri bomo Slovenci v Italiji obstali, je po mojem odvisno od števila ljudi, ki obvladajo in voljno govorijo slovenščino v javnosti. Skrb za to se seveda začenja v šolah. Žal od kolegov, ki tam poučujejo jezik, že dolgo poslušam, da je nivo slovenščine vse slabši. Izgubljamo stik z jezikom, najmlajši raje komunicirajo in konzumirajo vsebine v italijanščini ali celo angleščini. Zato je po mojem bistveno, da ohranjamo vezi z Ljubljano in drugimi slovenskimi mesti. V moji generaciji je veliko takih, ki so tako kot tudi jaz šli študirat v Ljubljano, Koper ali Maribor – menim, da bo manjšina obstala, če se bo ta trend nadaljeval in predvsem če se bo večina tega izobraženega kadra vrnila v naše kraje. Prepričana sem, da je pri večini teh, ki študiramo v Sloveniji, klic doma močan; manjka pa prava birokratska in politična podpora, ki bi nam omogočila, da se po diplomi v tujini zaposlimo v Italiji. Nepriznavanje tujih študijskih naslovov v Italiji je žgoča tema, na katero mladi iz zamejstva pogosto opozarjamo, ampak brez pravega učinka.
Zaposleni ste torej v Ljubljani; delali ste tudi v Strasbourgu; Kje se želite ustaliti − vas vleče tujina ali je močnejši dom?
Sem zelo zadovoljna z zdajšnjo zaposlitvijo, priznam da tudi zato, ker mi Ljubljana omogoča, da se scela potopim v slovensko kulturno sceno. Na problem centralizacije sicer opozarjajo ustvarjalci iz vseh obrobnih regij, ne samo iz zamejstva. Kam me bo vodila pot čez štiri leta, ko mi zapade pogodba na fakulteti, še ne vem. Res je, bila sem že v Luksemburgu pa tudi na svoje izkušnje študijskih izmenjav v Španiji me vežejo čudoviti spomini in iskreni prijatelji; ampak postaja mi vse bolj jasno, da me bo tujina v prihodnje mikala na drugačen način. Zmeraj bom rada potovala, ker rada odkrivam nove svetove in spoznavam ljudi iz najrazličnejših okolij, poleg tega sem prepričana, da so potovanja najboljša šola za življenje. Imam neskončen seznam krajev, ki bi jih še rada obiskala, pa tudi tja, kjer sem že bila, se rada vračam. Vseeno pa si v tem trenutku težko predstavljam, da bi se zares izkoreninila in svoje življenje preselila nekam daleč od doma. Tržaško imam zelo rada – seveda tudi Ljubljano na svoj način, ena njenih največjih prednosti pa je, da je le uro vožnje stran od domačih krajev.
