Piše: Álvaro Peñas
Intervju z Alejandrom Peño Escluso, inženirjem, pisateljem, analitikom in političnim svetovalcem.
Kot pionir prvih protestov v svoji državi proti čavističnemu režimu je bil eno leto zaprt v El Helicoideu (zapor, ki je znan po mučenju) in je zdaj politični izgnanec. Strokovnjak za forum Sao Paulo in vpliv kulturnega marksizma je avtor več knjig o teh temah. Pogovarjamo se o njegovi zadnji knjigi: “Klasična umetnost in kulturni marksizem”.
Pravkar ste izdali novo knjigo. Ni prva o kulturnem marksizmu, vendar v tej knjigi izhajate iz drugačnega pristopa.
Tako je in navdušen sem nad tem delom, ki je že izšlo v španščini, angleščini, kmalu bo izšlo v portugalščini, naslednji teden pa ga bom predstavil na Madžarskem. Obstaja veliko obsodb progresivizma, znanega tudi kot kulturni marksizem ali vokizem, vendar moj prispevek ni namenjen le boju proti njemu, ampak tudi ponuditi alternativo. Ni dovolj reči, kaj je kulturni marksizem, in reči ne ideologiji spolov ali multikulturalizmu. ampak kakšna je kulturna ponudba desnice? To je tisto, kar sem predstavil v tej knjigi, pa tudi predlagal politike za izvedbo tega kulturnega predloga. Takoj ko levica pride na oblast, vse zalije s svojim kulturnim marksizmom, s knjigami in študijskimi programi. Ne pa tudi desnica, ker ji manjka kulturni projekt in se ukvarja le z gospodarstvom in infrastrukturo. Čas je, da se to spremeni.
V ta namen predlagate vrnitev h klasični umetnosti in glasbi, k najboljšemu, kar je ustvaril Zahod.
Da, saj se mora študent, preden konča študij, poučiti o preteklosti, o mojstrih in začetnikih predmeta. Novi umetniki morajo svojo prihodnost utemeljiti s preučevanjem klasičnih avtorjev in z enakimi vrednotami ustvarjati nove predstave, kipe, slike, zgradbe itd. Klasična kultura ima vrednote. Prvi je, da Bog obstaja; drugič, človek je ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti in torej ni inteligentna žival, ampak bitje z nesmrtno dušo; tretjič, obstajajo nespremenljive in večne univerzalne resnice, to je resnice, ki veljajo v vseh obdobjih in v vseh družbah in se ne spreminjajo. Resnice, ki so, kot je rekel Ciceron, zapisane v človeško dušo.
Te vrednote so prežete s klasično umetnostjo in to je treba poudariti, saj progresivizem izhaja iz antivrednot, ki so ravno nasprotne: Bog ne obstaja, ljudje smo inteligentne živali brez nesmrtne duše in resnice ne obstajajo, ampak so relativne. Na podlagi teh antivrednot, ki so tudi lažne, se zgradi ideološka zgradba, katere vrh so ideologija spola in druge aktualne aberacije. Škoda in zmeda zaradi teh anti-vrednot sta tako veliki, da so družbo preplavili s črnogledostjo in vidimo, kako ljudje nočejo več imeti otrok ali kako se mladi bojijo podnebne katastrofe in živijo samo v sedanjosti. Izgubili smo veselje do tistega optimizma, tiste lepote, tistega upanja v prihodnost, ki je obstajalo prej. Jaz trdim, da so vsa ta zmeda in številni problemi, s katerimi se sooča človeštvo, produkt kulturnega marksizma in da bi se temu zoperstavili, se moramo vrniti h klasičnim umetnikom.
