Piše: C. R.
130. obletnica rojstva in 70. obletnica smrti slovenskega glasbenika, zborovodje in etnologa Franceta Marolta (1891-1951). Postavil je temelje slovenske folklorne dejavnosti, hkrati pa poudarjal pomen umetniškega ustvarjanja.
V svojem dvajsetletnem delovanju je Francetu Maroltu uspelo ustanoviti Folklorni inštitut (1934), danes Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, sestaviti Akademski pevski zbor (1926), leta 1946 preimenovan v Akademski pevski zbor Tone Tomšič, prav tako pa Akademsko folklorno skupino (1948), ki je po njegovi smrti postala Akademska folklorna skupina France Marolt.
Njegova dejavnost je bila še dosti širša. Etnomuzikologinja na Glasbenonarodopisnem inštitutu Urša Šivic Marolta vidi kot izjemno zagnanega in delovnega. “Veliko časa je preživel na terenu, opazoval in zapisoval. Odprl je ogromno področij,” je povedala za STA.
Med drugimi je pisal kritike zborovskih priredb ljudskih pesmi, na glasbenem konservatoriju (Glasbeni akademiji) predaval Glasbeno folkloristiko, pripravil učbenik oziroma Pevsko vadnico, v kateri je predstavil osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja, zasnoval delovni in repertoarni koncept ter vodil pevski zbor Radia Ljubljana, pripravil šest oddaj za Radio Ljubljana, bil pa je tudi član ocenjevalnih komisij skladateljskih natečajev.r.
“Bil je izrazito kontroverzna osebnost svojega časa, ki ni imela težav pokazati svoje uporniške strani,” je o njem povedal etnolog in kulturni antropolog Tomaž Simetinger.
Domoljubna pesem Lipa zelenela je, ki jo je pod njegovim vodstvom Akademski pevski zbor zapel na zadnjem nastopu v ljubljanski Unionski dvorani 12. decembra 1941 tik pred kulturnim molkom, takrat postane simbol upora. Na prvi pogled povsem običajno besedilo pesmi je ob začetku druge svetovne vojne pomenilo veliko več. Še posebej besede zadnje kitice so predstavljale hrepenenje Slovencev po svobodi, kar pa je Marolt dodatno ponazoril z izjemno dinamiko na koncu pesmi.
Pesem, katere besedilo je napisal Miroslav Vilhar, melodijo pa zložil Davorin Jenko, je danes nepogrešljiv element koncertov APZ Tone Tomšič.
“Kot umetnik in raziskovalec je imel izjemno strast do glasbe, strast do dela s historičnim vidikom plesa, predvsem pa je bil človek z relativno vizionarskimi idejami, kako naj bi se predvsem folklorno področje med obema vojnama in po drugi svetovni vojni gradilo,” je pojasnil Simetinger, ki poudarja, da pogosta oznaka Marolta kot prvega slovenskega etnologa, etnokoreologa, etnomuzikologa vseeno ni povsem pravilna. Kljub želji po študiranju na teh področjih namreč ni imel formalne izobrazbe, za kar je krivo tudi obdobje obeh vojn. “Res pa je, da je naredil prve sistematične korake k razvoju ljudske kulture plesa in glasbe.”
Zavzemal se je, da bi ljudsko glasbeno in plesno področje povzdignil na višjo, umetniško raven. Znano Akademsko folklorno skupino je zato sestavil zelo načrtno. “Čeprav so že pred njim obstajale nekatere začetne folklorne plesne skupine, je bila Maroltova prva, ki je bila funkcionalno organizirana in pozneje imela zelo resne posledice za razvoj dejavnosti,” je dodal Simetinger.
Akademska folklorna skupina France Marolt med letom z izkušenim, plesno in pevsko izobraženim kadrom izvede več kot 60 koncertov, krajših nastopov in delavnic ter številne samostojne projekte.
Marolta se je še posebej po vojni in po njegovi smrti dolgo časa interpretiralo kot človeka, izrazito vezanega na koncepte iskanja pristnosti, avtentike, zgodovinskih podob glasbe in plesa. Njegov namen pa ni bil slednje, temveč ustvariti uprizoritveno dejavnost, specifično po svojem žanru, ki bo umetniško obdelana in sama postala umetnost.
Kot pravita Šivic in Simetinger, se je v povojnem obdobju uveljavi model tako imenovanega pozitivizma, pri katerem so verjeli, da dosledno zapisovanje in kopiranje nekega plesa pomeni izvedbo tega plesa na enak način kot v preteklosti. Enako je bilo z glasbo. “Danes to ne drži,” opozarjata.
V zadnjih letih se na področju folklorne dejavnosti zato stvari spreminjajo. Od prepričanja, da gre za avtentično predstavljanje preteklosti in ohranjanje kulturne dediščine, se slovenska folklora vrača k Maroltovemu modelu. “Ne gre več za ohranjanje, ampak za umetniško ustvarjanje fiktivne in romantične podobe preteklosti, pri čemer je pomembna tehnična dovršenost, natančnost,” je pojasnil Simetinger.
Kot nacionalno zaveden človek je France Marolt poudarjal takratni socialistični vidik gradnje domovine in novega človeka. Prizadeval si je za vzpostavitev ideje slovenstva, pri čemer sta njegovo folklorno in kulturno delovanje igrala pomembno vlogo, poroča STA.
