Zvijačno prepričevanje

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Prispodoba o počasnem kuhanju žabe – torej zgodba o žabi, ki se v trenutku, ko je vržena v mlačno vodo, ne zaveda, kaj jo čaka – se uporablja za ponazarjanje nesposobnosti ljudi, da bi pravočasno reagirali na postopne spremembe, ki na koncu pripeljejo do katastrofe. Lani jo je Janez Janša uporabil v zvezi s propagandnim delovanjem tranzicijske levice, Milan Kučan pa mu je odgovoril, da je res ravno obratno: da so tisti, ki kuhajo levičarje, socialiste in komuniste kot žabe, “avtorji druge republike”.[1] Da bi lažje ugotovili, kdo je bolj upravičen do uporabe takšnih prispodob, bi morali sešteti leta, ko so bili v Sloveniji na oblasti demokrati, in leta, ko so bili na oblasti levičarji. Kot je bilo že neštetokrat povedano, pokaže izračun, da so mnogo več časa za takšno kuhinjsko politiko (recimo tri četrtine časa po letu 1990) imeli levičarji. Najbolj kritičen je bil čas po letu 2008.

Danes se pogosteje kot “kuhanje žabe” uporablja angleška beseda “spin”, ki bi jo lahko prevedli z “zvijačnim prepričevanjem” ali npr. “navijanjem”. Pravimo, da avtor ali časopis navija za to ali ono osebo oz. odločitev. Tu želim opisati počasno, komaj opazno navijanje, katerega predmet niso le demokratični/demokratski politiki, ampak vsi državljani.

Po uspešnem evropskem predsedovanju desnosredinske vlade leta 2008 so njeni nasprotniki, ki jih je takrat pod budnim očesom strank Zares in LDS vodila SD, prisegli, da česa podobnega, kot je bila ta vlada, ne bodo dopustili nikoli več. To prisego je po predčasnem odstopu vlade, ki se je rodila iz nje, ogrozil ljubljanski župan, ki je bil sicer za vsak primer ustanovil stranko Aktivna Slovenija, ni pa bil najboljši v političnem računanju, tako da je vlado spet prevzel Janez Janša. Nasprotniki so – skladno s svojo svečano prisego – pripravljali množična zborovanja, ki so se imenovala “vstaje”, njihovi člani pa “vstajniki”, kar bi Hrvati prevedli z “ustaši”. Za vajo so iz Maribora najprej pregnali Franca Kanglerja, nato so se lotili Janše. Presenetljivo je bilo le, da so se navijanja zoper predsednika vlade udeležili tudi “neodvisni” mediji, “neodvisna” sodišča in različne “neodvisne” agencije, npr. Komisija za preprečevanje korupcije. O tej imam slabo mnenje zaradi svoje izkušnje iz leta 2003, ko je zoper mene kot zunanjega ministra (ki je imel – si predstavljate? – namen podpreti ustanovitev Diplomatske akademije) sprožila pravi stampedo. Slabo mnenje sem si takrat dokončno ustvaril tudi o “neodvisnih” medijih, ki so me že kar vnaprej obsojali na 8 let zapora. Seveda ni šlo za diplomatsko akademijo, ampak za maščevanje za uspešno – za opozicijo pregrešno – vključitev v Nato, za katero smo si prizadevali predvsem Janez Drnovšek, Janez Janša in jaz. Takrat še nisem mogel imeti slabega mnenja o sodiščih, saj sem bil pri zadevi diplomatske akademije oproščen. Poleg Drnovška in dela vlade je takrat bolj ali manj normalno delovalo tudi pravosodje, zato si ga je bilo treba v nadaljevanju podrediti. Podrejanje pravosodja so spremljali “spini”, vse glasnejše navijanje oz. zvijačno prepričevanje v glavnih medijih. Z drugimi besedami: žabo je bilo treba skuhati do konca. Do leta 2012 je slovenska globoka država zrušila še pravosodje.

Kljub navijanju/zvijačnemu prepričevanju so mnogi državljani razumeli, za kaj gre, nekateri pa še ne. Nemara pripisujejo vročino klimatskim spremembam. Vendar roko na srce, za počasno razumevanje počasnega prekuhavanja je po vsej priliki kriva vse bolj zvijačna, čeprav v bistvu pospešena mobilizacija navijaštva. Zvijačni navijači si – kot je bilo že večkrat povedano – pridobivajo videz neodvisnosti tudi z izvozom svojih zvijač v tujino, od koder jih potem uvažajo kot neodvisne ocene in stališča domnevno nespornih tujih avtoritet. Tu mislim na prazno besedičenje o vladavini prava, kot da se ne bi bila ravno demokratična Slovenija (z vladno postavo, ki je bila podobna aktualni vladni postavi) pred tridesetimi leti izvila iz primeža nepravne države Jugoslavije, v kateri so gospodarili vzorniki oz. predniki današnjih zvijačnih navijačev.

Vrhunski prispevek je ondan – v zvezi s proslavljanjem tridesete obletnice osamosvojitve – objavila televizijska mreža POP TV. Namesto dogodkov, povezanih z vojno proti JLA, je prikazovala življenje oficirjev in vojakov v vrhniški kasarni JLA pred vojno. Novinarkini sogovorniki so to življenje z nekakšno nostalgijo označevali kot prijetno, skoraj romantično. Istega dne me je presenetila tudi nacionalna televizija, ko je poročala o velikem shodu veteranov vojne za Slovenijo. Med govorniki, ki jih je snemala televizijska kamera, sem zaman iskal obraze tistih, ki so v tistih časih  tvegali največ. Spraševal sem se, kako to, da prispevek ne omenja Združenja za vrednote osamosvojitve. Ob nedeljah zvečer so na programu iste televizijske mreže polemični pogovori Tanje Gobec. V oddaji Politično bolj ali manj prijazno – odvisno od sogovornikov – predstavlja različne aktualnosti. V najnovejši oddaji je prijazno spraševala poslanca LMŠ Braneta Golubovića in manj prijazno zasliševala poslanca NSi Jožefa Horvata. Na koncu svojega navitega spraševanja je pokazala pismo štirih “neodvisnih institucij”, Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije, Varuha človekovih pravic in Informacijske pooblaščenke (Vesela, Šumija, Svetine in Prelesnikove). Veselovemu podpisu bi nemara lahko dodali Veselinovićevega, saj se – pri tem, da vztraja pri proračunskem financiranju – kot neodvisna ustanova predstavlja tudi STA. No, v pismu četverice piše:

Predstojniki neodvisnih institucij v Republiki Sloveniji z veliko zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se v zadnjem obdobju na naše institucije izvajajo ponavljajoči se pritiski politike, ki se odražajo v neposrednih ter pogosto koordiniranih napadih prek medijev in socialnih omrežij. Zavedamo se, da obsežnost epidemije predstavlja veliko preizkušnjo za vse državljane in da takšna situacija terja tudi prekomerne napore vseh odločevalcev. Ne glede na to je mogoče opaziti številne poskuse rušenja demokratične ravni, ki neodvisnim institucijam otežujejo korektno opravljanje pooblastil in rušijo dolgo grajen ugled.

Bolj od Golubovićevih in Horvatovih odgovorov je bil pomemben poudarek v novinarkinem vprašanju. Gospa Gobčeva je namreč stopnjevala dramatičnost pogovora z oznako, da gre za protest “neodvisnih institucij”, torej ne za političen spor, ampak za nepolitično oceno, ki ji tako rekoč ni mogoče ugovarjati. Poglejmo, od kod neodvisnost navedenih institucij:

1. 1. informacijskega pooblaščenca imenuje Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika Republike Slovenije;
   2. varuha oziroma varuhinjo človekovih pravic izvoli državni zbor na predlog predsednika republike;
   3. predsednik republike predlaga Državnemu zboru kandidata za predsednika računskega sodišča;
   4. vodstvo komisije (za preprečevanje korupcije) za šest let imenuje predsednik republike po predhodnem mnenju posebne izbirne komisije, v katero so vključeni predstavniki vseh treh vej oblasti in civilne družbe.

O vseh navedenih institucijah kot tudi o vladi – kot je v demokraciji običajno – odloča parlament z večino glasov, ki je odvisna od parlamentarnih volitev. Vse navedene institucije, vključno z vlado, so izraz ljudske volje, ta pa je v nemajhni meri odvisna od bolj ali manj zvijačnega prepričevanja medijev, ki so v Sloveniji pretežno pod kontrolo tranzicijske levice. Jasno je, da je neodvisnost vseh institucij, ki jih izbira parlament, pogojna in relativna, odvisna od političnih razmer in razmerij v državi. Ob vsem tem si neravnodušni državljan lahko zastavi vprašanje, ali niso pri nas zares neodvisni le pravosodje (ki vztraja pri tem, da si samo izbira tožilske in sodniške kolege), poleg njega pa še mediji, ki se pri svojem navijanju ne ozirajo na banalno okoliščino, da jih nihče ni izvolil. Seveda je neodvisnost sodnikov tudi vprašljiva: kdor je odvisen od državnega proračuna, v resnici ne more biti povsem neodvisen. Kot je znano, v ZDA brez ozira na slovenske demokratične pomisleke, tožilce in sodnike izbirajo na volitvah.

Lep in značilen primer navijanja se je pojavil v članku Matevža Krivica za Sobotno prilogo. Tam beremo:

Naj redna sodišča sodijo, občasno ali bolj pogosto, še tako slabo ali (moja ocena) včasih že kar nedostojno – ta sodišča so edina, ki jih imamo, in še tako ostra kritika tudi njihovih najslabših ‘izdelkov’ mora seveda ostati v nekih mejah. Mora misliti tudi na to, da bodo ta ista sodišča sodila še v mnogih zadevah – in da zato tudi najostrejša kritika ne sme sodstva pavšalno diskreditirati pred javnostjo, ki od sodstva pričakuje izrekanje pravice.[2]

Čeprav Krivičev tekst skoraj ne potrebuje komentarja, se že navaden državljan zdrzne ob apologiji slabih, nedostojnih in najslabših izdelkov sodišč. Odsvetovanje ali celo preprečevanje (najostrejše) kritike slabih, nedostojnih in najslabših izdelkov sodišč spominja na stare čase. Nekdanji jugoslovanski revolucionarni režim kajpada ni dopuščal nobene kritike zunajsodnih procesov, kaj šele kritike sodišč, pa naj so sodila tudi na montiranih procesih (kot je bil npr. dachauski proces). Pa naj so bila odgovorna tudi za sodne umore nedolžnih državljanov.

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.